Logarska dolina
Verza iz pesmi »Vem, jokala bom« Maje Oderlap bi kaj lahko govorila o Logarski dolini.
LOGARSKA DOLINA je ena naših najlepših dolin. Mi se ne bomo jokali, ko se bomo morali po nekaj urah vrniti, bomo pa v srcu odnesli to lepoto s seboj.
In kako bomo prišli do Logarske doline?
Kot na vsak naš izlet, smo se tudi l5.8. l997 ob 7. uri zjutraj odpeljali z Lavrice in malo po osmi uri prišli v Kamnik. Danes se v Kamniku ne bomo zadrževali dalj časa, ampak se bomo odpeljali kar naprej skozi Črno in še čez prelaz Črnivec proti Gornjemu gradu. Tudi tukaj se ne bomo ustavljali,cerkev je seveda zaprta, zato bomo odpeljali naprej do RADMIRJA, kjer pa smo najavljeni. Župnik nam bo v cerkvenem muzeju razkazal bogata cerkvena oblačila. Ročno tkani dodatki na mašniških plaščih so enkratne umetnine. Razstavljene so tudi bogate cerkvene posode.
Obisk v Radmirju smo zaključili, sedaj pa bomo nadaljevali našo pot. Ker smo blizu Mozirja, bomo najprej zapeljali malo v desno in si ogledali MOZIRJE . To je največji kraj Zgornje Savinjske doline. Kotlino obdajajo visoke planote, med drugim Menina planina na jugu in Golte na severu. Čista Savinja in rekreacijski center Golte so vplivali, da se je Mozirje razvilo v turistični kraj s prenočišči. V okolici se več kmetij ukvarja s kmečkim turizmom. Gospodarsko močno naselje je imelo ob Savinji veliko splavarsko pristanišče. V 19. stoletju so se razvile žage. Žagan les so s splavi pošiljali na tržišče po Savinji, Savi in Donavi. Po drugi svetovni vojni je splavarstvo zamrlo.
Najbolj pa nas je mikal ogled Savinjskega gaja na desnem bregu Savinje. Leta 1978 so ga na šestih hektarjih uredili krajani s sodelovanjem vrtnarjev. Od aprila do oktobra se zdaj lahko ogleduje parkovno zasajeno cvetje in drevje. V parku je nekaj značilnih objektov: mlin, kmečka hiša, kašča, kovačija, ob umetnem jezercu je ribiški dom.
Nekaj rožic nas je še počakalo, ampak mi nismo imeli več časa, morali smo iti naprej. Iz Mozirskega gaja smo se odpeljali proti Ljubnemu, pot nas je vodila nekaj časa po levem in nekaj časa po desnem bregu Savinje.
Prišli smo v LJUBNO .Leta 1990 je Zgornjo Savinjsko dolino in z njo Ljubno prizadela katastrofalna povodenj. Njene posledice so v glavnem odpravljene.
Kraj je bil prvič omenjen leta 1247. V 16. stoletju je v Ljubnem prevladala predvsem lesna trgovina. Od takrat pa do prvih let po drugi svetovni vojni je bila tukaj začetna postaja splavarjenja.. Hlodovino, ki je prišla po Savinji, so v Ljubnem žagali, sestavljali v splave in odpravljali na dolgo pot proti Donavi. Pred drugo svetovno vojno je bilo tukaj 30 žag in kar 20 gostiln. V Ljubnem vsako leto prirejajo tradicionalni flosarski bal, kraj je med vodilnimi turističnimi kraji v dolini. V zadnjih letih pa se v Ljubnem odvijajo tudi tekme svetovnega pokala v smučarskih skokih za ženske. Pot se še kar vleče in ves čas nam nasproti teče Savinja. Tudi precej hiš in manjših krajev je ob cesti, oziroma ob Savinji. Na vsake nekaj časa pa je kakšen večji kraj in tole bodo sedaj LUČE. Majhen klanček in ob cesti je l22 let stara gostilna. Nazaj grede se bomo tukaj ustavili, ker imamo v tej gostilni naročeno kosilo.
Od Luč naprej bo večji kraj Solčava, vendar bo vmes še posebna naravna znamenitost IGLA. Okoli 40 m visokega skalnega samotarja loči od matične stene 2 m široka in več metrov visoka razpoka, skoznjo je do leta 1894 , ko so zgradili cesto, vodila pešpot med Lučami in
naslednjim krajem Solčavo. Ob vznožju Igle je PRESIHAJOČI STUDENEC, – druga naravna znamenitost. Tukaj voda priteka v prodnato kotanjo, čez nekaj minut presahne, po desetih do dvajsetih minutah se dogajanje ponovi. Studenec, ki deluje na principu natege, v sušnem obdobju popolnoma presahne.
Sedaj bomo šli skozi zadnji kraj pred Logarsko dolino, to je SOLČAVA. Že v l2. stoletju je bil tukaj lokalni sedež fevdalne posesti oglejskih patriarhov, za njimi gornjegrajski samostan, nato Celjski grofje, Habsburžani in ljubljanska škofija. Tako so si podajali lastništvo. Naselje pa je bilo dolgo vezano na Železno Kapljo na Koroškem, kjer je bilo do prve svetovne vojne upravno središče tega dela Savinjske doline. Sedanjo cerkev Marije Snežne na skalni kopi so zgradili v letih 1461 do 1485.
Malo od Solčave naprej pot zavije res v pravo LOGARSKO DOLINO. Domačini jo delijo na tri dele – prvi travnati svet je LOG, drugi večinoma gozdnati svet je PLEST, pretežno gozdnati in gruščasti svet na koncu doline pa je KOT. V dolini je nekaj turističnih objektov. Nekdanji dom sester LOGAR je zaprtega tipa, v Plestu je turistični kompleks s kampom, sredi doline stoji Dom planincev, v KOTU pa je koča pod slapom RINKA in pri slapu še KOČA ORLOVO GNEZDO. Dolina je krajinski park s tremi naravnimi spomeniki, več kot štirideset naravnimi znamenitostmi ter z značilnim rastlinstvom in živalstvom. Ogromno je še podatkov o zanimivostih v tej dolini – vse to prenašam iz knjige SLOVENIJA – TURISTIČNI VODNIK, izdana pri Mladinski knjigi leta 1995.
Mi nismo planinci, smo starejši izletniki, ki lahko le iz doline občudujemo vso to lepoto. Polni čustvenih doživetij bomo s pevko Majo zapustili to zeleno dolino in se vrnili v naš sivi beton.
Vračali se bomo po isti poti kot smo prišli in to do LUČ, do gostilne, kjer imamo naročeno kosilo. Gostilno je etnolog Janez Bogataj v svoji knjigi Naše gostilne uvrstil med 52 izbranih gostiln v Sloveniji..
Po poznem kosilu se bomo odpeljali proti domu, vendar sedaj ne skozi Kamnik, ampak bomo šli še skozi NAZARJE, ki je novejše naselje, zgrajeno večinoma po drugi svetovni vojni. Leži ob sotočju Savinje in Drete.
V Šempetru v Savinjski dolini bomo prišli na cesto, ki pelje proti Celju, mi pa bomo zavili proti Ljubljani, ampak na Trojanah se bomo obvezno še ustavili,da se bomo posladkali z njihovimi krofi in popili še prepotrebno skodelico kave.
Kamorkoli gremo, ugotavljamo, da je vsak kraj lep in zanimiv in da bomo še kar nadaljevali z našimi izleti, dokler nam bo zdravje dopuščalo.