Pohorje
MARIBOR je drugo največje mesto v Sloveniji. Marsikje je temeljito opisano, zato bom opisala le tisto, kar smo si mi ogledali na našem izletu 20.8.1998. Od Ljubljane do Maribora je 140 km. Ko smo peljali mimo Slovenske Bistrice, smo imeli še približno 20 km do Maribora. Vseeno poglejmo, kje pravzaprav leži Maribor.
Maribor leži na obeh straneh reke Drave med Pohorjem in Kozjakom. Ob desnem bregu reke se razteza okrog 50 km dolgo Pohorje, ki ima več imen..Važno je kateri kraji so v bližini. Tako imamo Mariborsko, Zreško, Ribniško in še katero Pohorje … Najvišji vrhovi dosežejo le nekaj nad 1500 m, recimo Rogla ima 1517 m. Na Pohorju so šotna barja z jezerci, najbolj so znana Lovrenška jezera, Ribniško jezero in Črno jezero. V naravnem parku Šumnik so ob prepadnih stenah in slapovih še ostanki pragozda. Na levem bregu pa se med Dravsko dolino in Čakavo v Avstriji razteza Kozjak.
Pohorje je bilo na obrobju naseljeno že v prazgodovini, začetki izkoriščanja rud in njihove predelave pa segajo v čas bakrene in mlajše železne dobe. Kasneje se je razvilo steklarstvo – glažutarstvo, saj je bilo na Pohorju dovolj kremenčevega peska.
Začetki Maribora segajo v 12. stol., ko se je pod Piramido začelo razvijati obrtniško naselje. V l5. stol. se je začela gospodarska kriza. Poleg tega je kuga, ki se je pojavila kar petkrat, pomorila eno tretjino prebivalstva in še na vsakih 10 let je pustošil požar. Tudi v drugi svetovni vojni je bil Maribor precej prizadet, saj je bil kar 24 krat bombardiran, porušenih je bilo 47 % stavb. Vendar pa si je po vojni Maribor neverjetno hitro opomogel in se celo razširil. Nova železniška postaja je bila zgrajena leta 1955. Na sploh pa je bil Maribor prvo jugoslovansko mesto, ki je dobilo železnico. Prva povezava je bila z Dunajem, nato z Madžarsko in kasneje s Celovcem.
Prva omemba Maribora je iz leta 1204, leta 1254 je dobil mestne pravice, in ostal pod habsburško oblastjo vse do leta 1918 – da je Maribor ostal slovensko mesto, je zasluga generala Rudolfa Maistra, ki je z bliskovito vojaško akcijo ob koncu prve svetovne vojne zagotovil priključitev Maribora takratni SHS.
To je bilo nekaj splošnega o Mariboru. Mi pa smo si ogledali velik spomenik žrtvam nacizma iz druge svetovne vojne, ki stoji na Trgu svobode. Spomenik je delo kiparja Slavka Tihca. Od spomenika smo potem šli v muzej. Ogled v muzeju je trajal eno dobro uro. Iz muzeja smo odšli v Mestni park. Na zgornjem koncu ob ulici Heroja Staneta je akvarij. V njem smo videli marsikaj lepega – ribice, a tudi strašljivega – kače. Tudi v akvariju smo se zadržali kar celo uro.
Po ogledu muzeja in akvarija smo se odpeljali proti živilskemu trgu. Od konca trga smo se ob reki Dravi sprehodili po Lentu. Pri sodnem stolpu so ostanki nekdanjega samostana, ki je bil kasneje razpuščen in preurejen v vojašnico, cerkev pa v skladišče. V smeri proti mostu smo se ustavili in si ogledali znamenito 400 let staro vinsko trto, ki še vedno rodi dobro grozdje. Mariborčani imajo ob trgatvi FEŠTO. Malo pred Državniškim mostom, ki gre nad Lentom, so vidni ostanki betona, kjer je bil most, preko katerega je šel ves promet od Trsta pa do DUNAJA. Naprej od tega mostu smo prišli do vodnega stolpa, ki je čisto ob Dravi, v njem je prva vinoteka na slovenskem. Videli smo še Židovski stolp z obzidjem. Za njim je bil židovski geto in sinagoga. Tu smo se obrnili in šli po isti poti do Mesarskega prehoda in po njem na Glavni trg. Tukaj je Rotovž in pred njim kužno znamenje. Spomenik so Mariborčani postavili svojim someščanom, umrlim v epidemijah kuge.
Ogledali smo si le delček mariborskih znamenitosti, pa še to je bilo že kar malo utrudljivo za nekatere. Sicer pa je v Mariboru ogromno znamenitosti iz preteklosti in iz novejšega časa in to tako v mestu kot v bližnji okolici in en sam dan ni dovolj za ogled .
S šoferjem smo bili dogovorjeni, da nas bo prišel iskat ob l4 uri na Glavni trg, od koder se bomo odpeljali naprej.
Peljali smo se potem mimo gradu HRASTOVEC. Tu so v mračnih časih uprizarjali sojenja čarovnicam. Po prvi svetovni vojni je bila v gradu gimnazija, od leta 1948 pa je tukaj psihiatrična bolnica.
Odcep na levo gre v Zgornje Partinje – moram povedati, da je to rojstni kraj naše sočlanice Emice.
Sedaj vidimo Lenart v Slovenskih goricah, ki pa sem ga že opisala v tretjem prispevku, objavljenem 24. 9. 2017. Namenjeni smo še 10 km naprej v BENEDIKT na kmečki turizem, kjer imamo naročeno kosilo.
Vsak kraj ima kakšno posebnost. Tudi tukaj ob cesti proti Benediškemu vrhu je sedaj opuščen slatinski izvir, s katerim se je nekoč oskrbovala širša okolica. Ko so leta 1953 naredili vrtino, je bil prvi curek tako močan, da je prebil kovinsko streho nad paviljonom. Žal pa je potem skoraj presahnil. Žal smo zaradi lakote, ki smo jo že pošteno čutili, to pozabili pogledati. Po kosilu, s katerim smo bili zelo zadovoljni, se nam je pridružil še lastnik – dobrovoljni Štajerc. Res smo se počutili zelo prijetno, pa še Urška, vnukinja ene naših upokojenk, je imela s seboj harmoniko pa je malo zaigrala. Ko smo se končno le odpravili, se je lastnik ponudil, da gre z nami do bližnje cerkve. Pri sosedu bo dobil ključ in nam bo cerkev odprl. Ko smo si ogledali
notranjost cerkve, smo se od lastnika poslovili in se odpeljali. Vendar ne preveč daleč. V kraju je namreč manjša oljarna bučnega olja, kjer smo se ustavili, si jo ogledali in pokupili precej bučnega olja.
Tukaj smo zaključili naš prijeten izlet in se zadovoljni odpeljali proti Ptuju. V Slovenski Bistrici smo prišli na AC, na Trojanah bomo šli še po krofe, od tam pa domov