Z opisom današnjega izleta bomo začeli šele, ko bomo že dobrih 50 km naprej od Ljubljane. Veliko krajev bo ob naši poti in začeli bomo kar pri PLANINI. Planinsko polje na naši levi strani je dolgo 6 km in široko 3.5 km. Vode privrejo iz Planinske jame in iz izvirov Malenščice ter se združijo v Unico, ki se vije čez Polje v slikovitih okljukih ali meandrih. Ko ob daljšem deževju ponori ne morejo več požirati vode, se ta razlije po Planinskem polju. Kraj Planina leži ob vznožju starih cestnih serpentin, ki se vzpenjajo do Postojnskih vrat, ki jih uporabljata cesta in železnica, da se preko Krasa prevalita do morja. Po prvi svetovni vojni je razmejitev med kraljevino Jugoslavijo in Italijo prerezala Planino na dvoje. Meja je potekala po zahodnem delu Planine.
V zaselku Malni je okrog 30 izvirov čiste kraške vode, ki so jo zajeli za Postojnski vodovod.
Na koncu Planine, kjer je odcep za Strmco, je na levo pot, ki pelje do Ravbarjevega stolpa in vhoda v Planinsko jamo. Ravbarjev stolp je ostanek Malega gradu, ki stoji na navpični skali nad Unico. Desno od Ravbarjevega stolpa je steza, ki pelje do vhoda v Planinsko jamo, ki je dolga okoli 9 km. V njej se združijo vode, ki tečejo pod zemljo iz Rakovega Škocjana in postojnsko jamskega sistema. Njen rov se začne z mogočno odprtino pod navpično 88 m visoko steno. V pravi vhod v jamo se gre le z vodičem.
Na koncu Planine bomo šli desno skozi STUDENO. Cesta, ki se tu spusti v Postojnsko kotlino, je znana kot jamborna pot. Po tej poti so iz notranjosti Slovenije vozili les v ladjedelnice v Trst, v Benetke, na Reko in celo na Portugalsko. V ladjedelnicah so ta les uporabljali za izdelavo gredljev in jamborov. Pri Studenem je pod Grmado božjepotna Marijina cerkev. Znana je po tem, da so v njej delali pokoro bičarji – skakači, pripadniki srednjeveške verske sekte, ki so se pokorili z bičanjem. Da bi to zatrli, so prvotno leseno cerkev požgali. Sedaj se vozimo pod južnimi pobočji Hrušice. Prišli smo v BELSKO, do Predjame imamo še 4 km.
PREDJAMA – že v l3. stoletju se omenja Jamski grad, ki je bil najprej v lasti oglejskih patriarhov, pozneje pa se je vanj naselil vitez Erazem. Na vrhu, v tako imenovani Luknji je bilo zatočišče, kot orlovo gnezdo v pečini. Vanj je vodila ozka skalna polica, pod katero je zijal 60 m globok prepad. Po ljudski pripovedi je Erazem Lueger, ki je živel v drugi polovici 15. stoletja na dvoru na Dunaju, ubil cesarjevega sorodnika. Da bi se izognil obsodbi, je zbežal v domovino in se zatekel v Jamski grad. Postal je pravi roparski vitez. Napadal in plenil je trgovce, ki so potovali čez Kras v Trst in istrska mesta. Cesar je zato izdal ukaz tržaškemu glavarju naj ujame Erazma. Več kot eno leto je Ravbarjeva vojska zaman oblegala Erazma, ki se je norčeval iz njih in jim metal spomladi češnje in pečenega vola. Ravbar je menil, da ga bo z lakoto prisilil k vdaji, Erazem pa se je po skrivnem rovu, ki je iz gradu vodil v bližnjo Vipavsko dolino, oskrboval s hrano. Šele s pomočjo izdajalskega služabnika je kamnita krogla, ki je bila zvečer izstreljena skozi straniščno okno, pokončala Erazma. Pokopan naj bi bil pri cerkvici Marije Sedem Žalosti. Na domnevnem grobu raste ogromna lipa, ki jo je takrat tam zasadilo njegovo dekle.
V 16. stoletju je pred Jamskim gradom, ki je bil v zelo slabem stanju, kranjski, deželni glavar baron Janez Kobencl sezidal današnji Predjamski grad. Pod gradom so jame, ki ležijo v treh nadstropjih in so med seboj povezane z brezni. Najstarejša je Erazmova luknja in Fiženca. Skupna dolžina rovov predjamskega sistema je približno 6,5 km. Raziskovalce je zanimalo, kje prihaja ponikalnica Lokva, ki teče v najnižji ponorni jami, spet na dan. Valvasor trdi, da so pri ponoru Lokve spustili v vodo žive race, ki so priplavale na dan pri izviru Vipave.
Leta 1961 so z uspelim barvanjem vode znanstveno dokazali zvezo vode Lokve z izvirom Vipave. Voda je potrebovala za 13,5 km zračne razdalje pod platojem Nanosa l3 dni in l5 ur.
Romantičen grad je urejen za ogled in je prvorazredna turistična zanimivost, ki jo je težko najti drugod na svetu.
Po drugi poti se vračamo na glavno cesto in bomo prišli v RAZDRTO. Tik pod pobočjem Nanosa se svet preveša v Vipavsko dolino, zato se je kraj včasih imenoval Preval. V času furmanstva je bil pomemben kraj za prenočevanje in preprego.
Ko bomo prepeljali DIVAČO, bomo pri oznaki za Škocjanske jame, zavili levo. Peljali se bomo do vasi Matavun. Iz Matavuna vodi vodič obiskovalce v Globočnak, kjer je vhod v čudovite Škocjanske jame. Od leta 1986 so vpisane v seznam svetovne kulturne in naravne dediščine pri Unescu. Po Škocjanskih jamah ne vozi vlak kot v Postojnski jami, zato ogled, ki traja eno uro in pol, na žalost ni priporočljiv za vsakega. Tukaj sem bila že leta 1987, od takrat mi je najbolj ostal v spominu tisti del, ko iz naravnega mostu kot iz nekakšnega balkona gledaš v vodo Reko, ki spodaj v globini buči, se peni in izgublja pod zemljo. Od takrat je ta balkon nekoliko spremenjen in predvsem bolj varen. Z raziskavami so ugotovili, da reka REKA, ki izvira pod Snežnikom in teče skozi Škocjanske jame, napravi še okoli 40 km pod zemljo in se v Italiji pri Devinu kot Timav izliva v Jadransko morje. V sprejemnem centru smo se pozanimali, kje je razgledišče, od koder se vidi, kako REKA vstopa v jamo.
Iz Matavuna smo se vrnili nazaj na glavno cesto in nadaljevali pot proti KOZINI. Tukaj je važno križišče cest proti Trstu, proti morju in proti Ilirski Bistrici. Pot gre do Podgrada, tam zavije levo, nadaljuje do STARODA in tam prestopi mejo s Hrvaško. Od Kozine vse do Podgrada smo se vozili po južnih obronkih Brkinov, po Matarskem podolju.
BRKINI so hribovje med glavno cesto, ki pelje iz Trsta proti Reki, in dolino reke Reke ali Velike vode, kot jo tukaj imenujejo. Brkinske vasi so tukaj posejane vrh sončnih slemen, glavni kraj je Pregarje. Brkini dosežejo 700 do 800 m višine.
Drug znan kraj je PREM, z gradom iz 13. stoletja. Pod vasjo je zaselek Potok. V njem se je rodil slovenski pesnik Dragotin Kette. V Premu v šoli je njegova spominska soba. Vsi ti brkinski kraji so nam dokaj neznani, vendar se ponašajo z bogato kulturno in naravno dediščino. Od etnoloških običajev so najbolj znane pustne šeme škoromati.
Vode so tukaj nekoč tekle površinsko, potem so v apnenec izdolble številne slepe doline in pretoke, po katerih odtekajo v različnih smereh proti morju. Tako je nastal tukaj zapleten sistem rovov in jam, ki spadajo med najlepše na Slovenskem, vendar je večina dostopna le jamarjem, ki se spuščajo vanje skozi navpična brezna. Nad vasjo Markovščina je vhod v dobrih 6 km dolgo jamo Dimnico, ki jo sestavljata dva dela – v zgornji so kapniki, spodnja pa je vodna jama. Vhod v jamo je 40 m globoko brezno, na dno vodi steza. Ime je dobila po megli, ki nastane v hladnih dneh, ko se topli zrak dviga iz jame in kondenzira.
Prišli smo do največjega kraja v Matarskem podolju – do PODGRADA. Od tukaj naprej je samo še 6 km do Staroda, do meje s Hrvaško. Nad vasjo so sredi pogorišča v gozdu razvaline gradu goriških grofov. Trdnjava je stala že v 13. stol. Ker je bila tukaj najkrajša povezava med Tržaškim in Kvarnerskim zalivom je bilo organizirano nadzorovanje prometa. V Podgradu se je rodil skladatelj partizanskih pesmi Radovan Gobec. Tukaj smo potem zavili levo proti Ilirski Bistrici. Po 7 km bomo prišli najprej še do Harij, kjer je dvoje akumulacijskih jezer, ob obeh je razvit ribolov.
ILIRSKA BISTRICA je upravno, politično, gospodarsko in prometno središče tega konca Slovenije. Kraj je sestavljen iz dveh starih naselij – Trnovega in Bistrice. Mesto je postalo že leta 1932. Razvilo se je na območju, kjer s severa izpod Snežnika priteka veliko kraških voda. Čisto kratka rečica Bistrica ima tako močan izvir, da so v 19.stol. našteli ob njej 26 žag. Te so potem prerasle v lesno kemično industrijo. Stari mestni jedri sta spomeniško zavarovani. Vrh gradišča nad Trnovim so dobro ohranjeni ostanki okopov japodskega gradišča. Divji Japodi so bili ilirsko pleme in so se bojevali proti Rimljanom. Bistrica se je hitreje razvijala kot Trnovo, še posebej po zgraditvi železnice na progi Šentpeter na Krasu – tako se je prej imenovala Pivka. Proga je tekla do Reke. V Bistrici so ustanavljali različna društva, med drugim so leta 1907 ustanovili Društvo SOKOL. O tej ustanovitvi priča spominska plošča na hiši ob Bazoviški ulici. Tukaj je že leta 1899 začela delovati prva kranjska tovarna testenin Pekatete.
Kraj je imel v prejšnjih časih različna imena, leta 1905 pa je dobil ime Slovenska Bistrica. Po koncu prve svetovne vojne je kraj postal del Italije. Italijani so leta 1927 združili Trnovo in Bistrico v enotno občino z imenom Villa del Nevoso – vas pod Snežnikom. Raznarodovalna politika je rodila odpor, začela je delovati tajna organizacija TIGR. Ime Tigr je sestavljenka iz začetnih črk krajev Trst, Istra, Gorica, Reka.
Mimo cerkve sv. Petra smo prišli do odcepa za SVIŠČAKE. Iz Ilirske Bistrice do planinskega doma na Sviščakih je 19 km. To je prostrana gozdna jasa na južnem pobočju Snežnika. Od tukaj je idealen vzpon na Snežnik., ki je visok 1796 m in je najvišji vrh Slovenskega Krasa in najvišja izvenalpska gora v Sloveniji. Od doma na Sviščakih pa do vrha je dve uri hoje, z osebnim avtom se gre lahko še kar daleč naprej do skladovnice drv, potem pa se pride v dobri uri na vrh. Če ni megle in prehudega vetra, je z vrha čudovit pogled na Kvarnerski zaliv in na prve otoke. Če je preveč megle, se iz Velikega Snežnika podaste po stezi na Mali Snežnik, mogoče boste imeli srečo, kot sem jo imela jaz, in boste imeli prečudovit pogled na vse strani, preko Krima boste lahko iskali lokacijo svojega doma, če ste le doma z Lavrice. Pod vrhom je nizko ruševje, ki daje občutek varnosti ob poti proti vrhu. Snežniška planota je porasla s srednjeevropskim gozdom in daje zavetje medvedom, jelenom, risom in redkim pticam. S Sviščakov se bomo vrnili v Ilirsko Bistrico, ker poti preko Grde Drage in Mašuna niso preveč priporočljive za vožnjo z avtobusom. Pot bomo nadaljevali proti Knežaku, med potjo bomo videli BAČ, to je ostanek gradu Kalec, od katerega je ohranjen samo še stolp. Dvorec je bil v 19. stoletju last pesnika in skladatelja Miroslava Vilharja. Na njegovo pobudo je bil tukaj pred več kot 130 leti množičen narodni tabor za Zedinjeno Slovenijo.
Pred Pivko bomo zavili desno in bomo skozi Parje in Palčje prišli v JURIŠČE pod mogočne Javorniške gozdove, kjer imamo na Turistični kmetiji naročeno kosilo.
Po kosilu smo se šli sprehajat med kamenje, bore in med ovčke. Na sprehodu proti cerkvici smo prišli do treh spomenikov, postavljenih pod mogočnimi drevesi, objetih z železno debelo verigo. Prvi spomenik je bil postavljen v spomin v NOB padlim vaščanom, drugi spomenik žrtvam bombnega napada, najbolj žalosten pa je bil tretji spomenik, postavljen je bil v spomin petim otrokom. Vojaki JLA so imeli tukaj manever, po koncu pa so malomarno pustili strelivo, s katerim so se igrali otroci in tako na grozovit način izgubili življenje.
Po sprehodu smo na dvorišču kmetije posedli okrog balinišča, kjer sta dva naša člana balinala. Navijali smo in na koncu zaploskali zmagovalcu. S tem je bil dosežen namen, da smo turobne misli preusmerili v veder zaključek izleta.
Ker je septembra še dokaj dolg dan, bi prišli še pred mrakom domov, zato smo imeli izgovor, da smo se ustavili na LOMU, kjer smo si z užitkom privoščili večerno kavico. Sedaj pa bo kar pravšnja ura za prihod na Lavrico.