Gremo v deželo gozdov, medvedov, v prelepo dolino Kolpe in v Belo Krajino. Tako sem 23. marca leta 2000 nagovorila 51 naših članov DU Lavrica, ko smo se ob sedmi uri zjutraj odpeljali z Lavrice proti Kočevju. Avtobus je bil zaseden do zadnjega sedeža. Če ne bi sedela na sedežu za vodiča, ne bi bilo prostora za mene. In že zopet smo imeli lepo vreme.
Pot proti Kočevju nam je znana, vseeno pa bomo spregovorili o kakšni posebnosti vsakega malo večjega kraja ob naši poti.
Sedaj je tak večji in znamenit kraj TURJAK. Desno pod robom je na strmem pomolu grad Turjak, eden najmogočnejših gradov na nekdanjem Kranjskem. Turjačani Auerspergi so si največ slave pridobili v bojih s Turki. Herbert je bil poveljnik hrvaško – dalmatinske Vojne krajine. Skupaj z Višnjegorskim vitezom Fridrikom je padel v boju s Turki. Njuno smrt so Turki slavili celo v Carigradu, ko so po mestu razkazovali njuni glavi. Andrej Turjaški pa je dvajset let kasneje odločilno sodeloval v zmagoviti bitki pri Sisku.
Turjaški grad je povezan z zgodovino slovenskega slovstva. Podpirali so Trubarja, v grajski kapeli je pridigal Jurij Dalmatin, ki se je pred preganjalci skrival v majhnem prostoru nad grajsko kapelo. Med drugo svetovno vojno so bili tu hudi boji med partizani in belogardisti – grajska oprema je bila uničena in izropana. Veliko rodbinskih listin je bilo odnešenih v tujino, večina urbarjev in drugih listin je zgorelo.
Stari, prvi grad, je stal pod današnjo utrdbo in ga viri omenjajo že leta 1220. Turjaško lipo, ki stoji pred gradom, je Prešeren kot hrast opisoval v baladi o Turjaški Rozamundi.
RAŠICA (Rašca) ima zanimivo preteklost. V srednjem veku je bila tu mitnica. Turjaški grofje so imeli ob potoku fužine in plavže, izdelke so tovorili na Reko in v Benetke. Razvito je bilo polharstvo, kožice so prodajali na Nizozemsko in v Španijo. Temkov mlin je naslednik Trubarjeve rojstne hiše. Njegovo rojstno hišo so požgali Turki. Leta 1991 so pri nas obnovili Trubarjev simbolični dom. V njem je sedaj muzej in okrog lepo urejena okolica.
VELIKE LAŠČE – tukaj je mogočna dvostolpna cerkev Marijinega rojstva z bogato opremo. Postavljena je na pogorišču starejšega svetišča. Zelo znana je gostilna pri Kuklju. V njej so razstavljeni osebni predmeti znamenitih Laščanov, Levstika in Stritarja. Malo stran v Dolnjih Retjah, kjer je bil rojen Levstik, je ohranjen kozolec, pod katerim je Levstik menda pisal znamenito povest o Martinu Krpanu.
Prehajamo v Ribniško Kočevsko podolje skozi Ortnek in potem skozi Žlebič, kjer v bližini ponikajo vode Tržiščice in Bistrice v slikovite ponore Tentere in odtekajo pod Malo goro proti Dobrepolju. Levo od naše poti se pričenja Mala gora, ki potem prehaja v Kočevsko Malo goro in je v celoti dolga okrog 45 km. Desno pa je Velika gora, dolga okrog l4 km in dosega višino preko 1000 m. To sta kraški planoti.
Gremo mimo odcepa za SODRAŽICO. Od odcepa dalje gre cesta proti Bloški planoti. Sodražica je eno od središč suhorobarske obrti. Zaradi bede, ki so jo povzročali turški vpadi, je cesar Friderik III prebivalcem Ribniške in Kočevske doline dovolil trgovati tudi izven slovenskega ozemlja. Tako je pravzaprav nastalo krošnjarjenje.
RIBNICA je glavno središče suhorobarjev in lončarjev. Pred drugo svetovno vojno so Ribničani izdelovali okrog 400 različnih vrst izdelkov in orodij, ki so jih potem prodajali sami doma, po Dalmaciji, po alpskih deželah in na Nizozemsko. Trgovsko so bili povezani celo z Afriko in Indijo.
Grad v Ribnici je bil med drugo svetovno vojno požgan, ostalo je le obodno zidovje. Na dvorišču je urejen spominski park s kipi pomembnih ribniških rojakov in kiparska dela, ki nastajajo ob vsakoletni kiparski koloniji. Župnijska cerkev sv. Štefana je bogato poslikana z deli različnih slikarjev, med drugim tudi Langusa in Groharja. Stoji na mestu starejše, ki je bila sedež prafare in je bila središče misijonskega okrožja, ki je segalo od Ljubljanskega barja čez Notranjsko vse do Kolpe.
V času Rimljanov je ob Ribniškem polju tekla rimska vojaška cesta. Ribnica je znana tudi po pogostih procesih proti čarovnicam, zadnjo žrtev so sežgali leta 1701.
JASNICA – desno pod cesto, pod Jasnico, je Reberski studenec, tukaj je izvir Rinže, ki potem teče skozi Kočevje in nižje od Kočevja pri Livoldu ponikne.
Prišli smo v KOČEVJE. Najprej se bomo zapeljali k rudniškemu jezeru, ki je 790 m dolgo, široko je 608 m, na sredini pa je globoko 37 m. Jezero je nastalo na mestu, kjer je bil dnevni kop rjavega premoga. Po opustitvi izkopavanja se je zemlja ugreznila in kotanjo je zalila voda. Brežine so se obrasle. Območje se razširja v rekreacijsko središče z možnostjo čolnarjenja, kopanja in ribolova. V jezeru naj bi bilo veliko sladkovodnih rakov.
Izkopavanje lignita v Kočevskem rudniku se je začelo že leta 1803, trajalo je malo časa, ker je lastnik fužin na Dvoru ob Krki ugotovil, da za njegove fužine ni ustrezen. Kasneje so nadaljevali z izkopavanjem, lignit so uporabljali za parne žage, za sušenje opeke, za steklarno, predvsem pa se je razmahnilo v času, ko je tukaj stekla železnica. Svoj višek izkopa je rudnik dosegel leta 1970. Zaloge pa so hitro izčrpali in rudnik so zaprli.
Od jezera smo potem šli v muzej, kaj smo v muzeju slišali o Kočevju in Kočevarjih, bom opisala v kakšnem prihodnjem prispevku.
Sedaj prehajamo v drugi del našega izleta in sicer od Kočevja do Kolpe. Hribovje, ki se vleče na naši desni strani se imenuje Stojna. Na koncu Stojne, nekje med Dolgo vasjo in Livoldom so na desni strani na 970 m visokem hribu ostanki gradu Fridrihštajn. Utrdba je bila postavljena v 15. stoletju. Herman Celjski je dal grad porušiti, vendar ga je njegov sin Friderik II ponovno postavil in se vanj zatekel z Veroniko Deseniško. V času kmečkih uporov so grad oplenili uporni kmetje. Auerspergi so grad opustili in v Kočevju sezidali nov dvorec. Na naši levi strani pa se preko Kočevske Male gore razteza med Kočevsko in Suho Krajino KOČEVSKI ROG. To je okrog 35 km dolgo in l5 km široko planotasto pogorje, ki s Poljansko goro sega do Kolpe. Naprej smo se peljali skozi kraje, v katerih so živeli Kočevarji.
Prišli smo v Kostelsko dolino. Slovenci so se začeli tu naseljevati med 12. in 13. stoletjem. Skromne možnosti za kmetijstvo so silile prebivalce, da so se v prvih desetletjih 20. stoletja izseljevali.
Po dveh km asfaltirane ceste smo prišli v KOSTEL. Na grajskem dvorišču je cerkvica sv. Treh Kraljev, ki je verjetno stara toliko kot grad. Grad je imel v času turških vpadov pomembno vlogo obmejne postojanke. Turki so ga večkrat hoteli zavzeti, vendar jim zaradi močnega obzidja ni uspelo. Vsem nam je znana turška zvijača, kako so preoblečeni v hrvaške narodne noše in z otroki v naročju prelisičili stražo v gradu, grad zavzeli in požgali. Svoje so leta 1809 dodali še Francozi, ki so uničili utrdbo in naselje. Zadnji lastnik gradu je bil ruski emigrant Belocvetov. Odkupil je stari grad in spodnji del delno obnovil. Med vojno se je bal partizanov, zato je svoje premoženje, ki ga je bilo za 27 vozov, odpeljal proti Kočevju. Med potjo so mu Italijani precej tega blaga pokradli.
Nekaj časa smo še postali ob avtobusu, potem pa smo se radovedni povzpeli k ruševinam. Preko Kolpe so na hrvaški strani kraji Završe, Skrad, gora Risnjak, meja pa je Kolpa, lepa in še vedno čista. Kdor jo enkrat vidi, jo nikoli ne pozabi, pravi domačin v svoji knjižici utrinkov iz Kostelske pokrajine.
V vaseh na slovenski strani so bili Kostelci pomešani s Kočevarji. Ti so s svojim večvrednostnim kompleksom zaničevali Slovence, čeprav je bilo v vaseh več kot polovica Slovencev. Ta večvrednostni kompleks je v Kočevarjih, ki sedaj prihajajo na obisk, še vedno prisoten.
Počasi smo sestopili in se odpeljali do mejnega prehoda PETRINA. Preko mosta na drugi strani je na hrvaški strani Brod na Kolpi. Tam se cesta nadaljuje čez Delnice in Gorski Kotar proti Reki. Mi pa smo se obrnili in pripravili za na pot ob Kolpi.
Najprej je tukaj FARA. Tukaj se začne turistična pot v kanjon reke Kolpe. Dolina Kolpe velja za izredno slikovito in zanimivo po vsej svoji dolžini in to od mogočnega izvira na hrvaški strani mimo Kostelskega do Vinice in Metlike. Mogočna soteska je najlepša v dolžini 30 km od Kostela do Damlja, kjer so strme stene kanjona globoke do 400 metrov. To je ena najbolj ohranjenih rečnih dolin, ki so jo zaradi izjemne slikovitosti imenovali mala Švica. V Fari smo začeli našo dolgo pot ob Kolpi do Podzemlja, kamor smo namenjeni.
Vrstili so se čudoviti kraji, najprej SLAVSKI LAZ. Tukaj je bil, ali pa je še doma, prejšnji župan občine Škofljica Jurkovič, potem se vrstijo kraji Sapnik, Brsnik, Mavrc in prišli bomo do ŽAGE. Vas ima 5 mostičkov in tri kapelice. Ko gremo mimo kapelic, pridemo do treh mostičkov, pod katerimi tečejo potoki, ki izvirajo iz Jelovičke jame. Na tem območju je pravo domovanje medveda, ki ima več brlogov. Medvedke poležavajo po skalnih policah in se igrajo z mladiči. Malo naprej je stena, ki se imenuje VELB in ima velik obok. Navzdol je stena navpična in tukaj ima medved svojo rezidenco. Visoke stene na hrvaški strani se imenujejo KAVRANCE. Tukaj gnezdijo krokarji. V te stene gredo medvedke rojevat mladiče. Pozno jeseni preplavajo Kolpo in v varnem zavetju poležejo mladiče. Spomladi se vrnejo. Mladiči morajo v mrzlo Kolpo in za marsikaterega je to usodno.
BILPA je najbolj slikovit predel na naši poti. To je slikovit kraški izvir in ob veliki vodi najmočnejši bruhalnik ob Kolpi, iz katerega pritekajo s Kočevskega polja podzemske vode ponikalnice Rinže. Nad izvirom so v 75 m visoki steni vhodi v tri jame. Skozi PRELESJE smo malo po serpentinah prišli v STARI TRG OB KOLPI, ki stoji na pomolu nad dolino Kolpe. Na najvišji točki stoji župnijska cerkev sv. Jožefa. Tukaj smo za nekaj časa zapustili Kolpo ali pa je ona zapustila nas. Od Starega trga do ČRNOMLJA smo se peljali še skozi Močile, nato pa nekaj časa po nenaseljenem svetu preko Poljanske gore v Tančo goro, kjer je že nekaj vinogradov, ki se potem raztezajo proti Semiču. Nato smo se peljali skozi Kanižarico, kjer je rudnik rjavega premoga, ki ga z nekaj letnimi presledki še vedno izkoriščajo, v glavnem pa ga zapirajo. Prišli smo v GRADAC – to je večje naselje na obeh bregovih Lahinje. Kraj se omenja že davnega leta1220, starega gradu ni več, čisto ob cesti pa je novejša grajska zgradba. Nasproti železniške postaje pa je veliko skladišče državnih rezerv. Nato smo šli čez most preko Lahinje pa čez malo daljši klanček pa smo prišli v PODZEMELJ. To je naselje ob vznožju ne visokega hriba Kučer. Na enem od vrhov je bila obsežna utrjena prazgodovinska naselbina. V okolici kraja je več prazgodovinskih gomil. Na malem gričku nad cesto je farna cerkev sv. Martina. Fara pa je ena najstarejših belokranjskih far, ki so pripadale nemškemu viteškemu redu. Na koncu vasi, skoraj ob Kolpi, je cerkvica svete Helene.
Glej jo KOLPO, kako je prišla za nami. V Starem trgu smo se ločili, mi smo šli navzgor proti Kanižarici in Črnomlju, in še malo pa smo prišli v Podzemelj, Kolpa pa je pohitela mimo VINICE, malo naprej zaokrožila in pohitela navzgor, da bi prišla prej v Podzemelj v kamp, kakor mi. Toda mi smo imeli pri Veselič kosilo, Kolpa pa nas je užaljena zapustila in odšla na Hrvaško, pohitela proti Sisku in se tam izlila v Savo.
Mislim, da ni nič narobe, če malo pravljično zaključim naš izlet. Samo to naj še povem – ni pravljica – da smo se peljali proti Metliki čez OTOŠKO POLJE, kjer na robu polja stoji vojaško letalo DC 3, popularna Dakota iz druge svetovne vojne. Tukaj je bilo partizansko letališče, kjer so pristajala zavezniška letala, dovažala so partizanom vojaško opremo, na varno pa so prevažali ranjene borce in zavezniške pilote, ki so nad Slovenijo odskočili iz poškodovanih letal. Tudi do Rosalnic smo se še zapeljali. Pogledat smo šli tiste tri gotske cerkve, ki so jih v 12. stoletju postavili templarji. Pred kamnitim obzidjem cerkvenega kompleksa je lipov gaj, ki označuje romarski ambient.
S tem ogledom smo končali naš, mislim, da dokaj pester izlet. Čaka nas le še varna vožnja do doma.