Dom SREČKA KOSOVELA nismo obiskali na tem izletu, ampak veliko kasneje, tudi z našimi upokojenci, izlet pa je organizirala že druga organizatorka.
Vendar, ko sem prebrala njegove pesmi, sem čutila vso njegovo bolečino in njegov strah pred prezgodnjo smrtjo. Izbrala sem pesem, kjer opeva bore. V mislih ga vidim bolnega v postelji, kako njegov pogled sega skozi okna. Mogoče so v bližini rasli tudi bori in je slišal, kako med njihovimi vejami in med iglicami zavija veter. Ena njegovih pesmi toži takole:
Pesem s Krasa
Bori dehtijo, bori dehtijo,
njih vonj je zdrav in močan
in kdor se vrne iz njih samote,
ni več bolan.
Zakaj v tej pokrajini kamniti
je vse lepo in prav,
biti, živeti, boriti se
in biti mlad in zdrav.
Bori, drugovi, dehteči, močni
tihi drugovi kraške samote,
bodite pozdravljeni v moji samoti,
polni težke, otožne lepote.
Sedaj bomo začeli z našim izletom. Opisi krajev bodo seveda drugačni, realistični, v njih ne bo otožnih misli. Z izletom, ki je bil 11. maja leta 2000, smo se podali na KRAS. Hoteli smo videti kraje, kjer je od leta 1914 do 1918 divjala prva svetovna vojna. Prebivalce teh krajev so izselili, večinoma na Tirolsko, v Avstrijo in proti Madžarski. Ko so po končani vojni prišli domov, niso imeli nič. Vse je bilo treba začeti znova. Da bi si finančno nekoliko opomogli, so zbirali železje in ostanke streliva. Tega je bilo ogromno. Ker pa so se dogajale nesreče, so to zbiranje strogo prepovedali. Tudi stari starši mojih dveh sinov so bili doma iz enega od teh krajev. Čeprav sta bila na Lavrici že od leta 1929 in sta si tukaj ustvarila dom in družino, so se njuni pogovori še večinoma vrteli okrog nekdanjega domačega kraja.
Tudi štorklje ne pozabijo svojih gnezd.
Ko smo šli skozi Divačo, smo prišli na pravi matični KRAS, ki se razteza nekje od Divače pa vse tja do Furlanske nižine. Kamnita pokrajina je bila poraščena z mogočnimi hrasti, ki pa so jih Benečani večino posekali in porabili za postavitev Benetk.
Obilico kamna po Krasu so prebivalci izkoriščali za zidanje stavb in za pokrivanje streh. Značilne so kamnite ograde, s katerimi so Kraševci ograjevali pridelovalne površine, da jim burja ne bi odnesla zemlje.
Z načrtnim pogozdovanjem so dosegli, da je sedaj skoraj polovica pokrajine spet pokrita z gozdom, prevladuje pa črni bor. Najstarejši nasad je pri Komnu in je zaščiten kot naravni spomenik. Poleg pogozdovanja se je pokrajina začela zaraščati tudi zaradi prepovedi kozjereje – zaradi opuščanja paše in košnje koze namreč oberejo vse mlado brstje.
Zasajene so tudi večje površine z vinogradi.Trta refošk, ki uspeva na apnenčasti rdečkasti zemlji jerovici, imenovani terra rossa, daje izvrstno temno rdeče – vijoličasto vino teran z nizko alkoholno stopnjo in z visoko stopnjo mlečne kisline in vsebuje mineralne snovi. Zato ima teran na človeški organizem pozitiven učinek in je cenjen kot zdravilno vino.
Številne najdbe po pokrajini pa pričajo, da je v davnini tukaj živel jamski človek. Utrdbe po gričkih pa spominjajo na Turke, ki so preko Krasa ropali vse do Furlanije.
Najlepši del Krasa se skriva pod zemljo, to so številne jame s čudovitimi kapniki. Nekatere jame pa so tudi brez kapnikov, take so v davnini služile za bivališče ljudem in živalim. Najstarejša jama s kapniki je VILENICA, ki so jo ljudje obiskovali že v 16. stoletju. VILENICA slovi tudi po vsakoletni kulturni prireditvi, ki se je udeležujejo literati s celega sveta.
Daljši postanek z ogledom vojaškega muzeja smo imeli v LOKVI.. Muzej je v valjastem obrambnem stolpu iz 15. stoletja. Bil je proti turška utrdba, pozneje pa je bila v njem žitnica. V muzeju nas je pričakal lastnik muzeja. Ogled traja dobro uro in pol. Razstavni predmeti so v treh nadstropjih.
V vasi so tudi ostanki prazgodovinskega gradišča.
Čeprav se v LIPICI nismo ustavljali za ogled kobilarne, sem vseeno povedala nekaj o njenih začetkih.
V davnih časih se je po Krasu menda podilo veliko konj, ki so jih cenili že stari Rimljani. Habsburški dvor se je odločil za vzrejo posebne vrste konj, ki bi prekašali drage španske konje. Tako so leta 1580 tukaj v Lipici ustanovili dvorno kobilarno. Ob ustanovitvi kobilarne so v Španiji kupili 6 izbranih žrebcev in 24 kobil, ki so jih potem križali s kraškimi konji in tako dobili novo vrsto konja – lipicanca. Ob rojstvu so žrebeta črne barve, kasneje postanejo belo sive barve. V času Marije Terezije je imela kobilarna l50 konj. Med vojnami so konje razselili, nekaj jih je sedaj v kobilarni, nekaj pa pri zasebnih rejcih.
Lipica kot kraj je prava oaza na Krasu. Tukaj je še ostalo nekaj mogočnih hrastov. Burja ni tako močna, ker Lipico obdajajo grički, najvišji vrh je 674 m visoka Kokoška. Posestvo obsega okrog 300 ha travnikov , pašnikov, gozdnih zaplat in drevoredov.
SEŽANA. Od Lipice do Sežane nas loči še 5 km. Sežana je gospodarsko in kulturno središče Krasa. Nastala je iz majhne kraške vasi, ki je imela to srečo, da je bila ob poti, ki je peljala od morja v notranjost, ali s kopnega na morje. Avstroogrska monarhija je tukaj preko našla svoj izhod do Trsta in s tem izhod na morje in v svet.
Zaradi živahnega prometa, ki je potekal skozi Sežano, je bilo v kraju veliko gostiln, kjer so se ustavljali furmani za prenočitev in preprego. Velika težava pa je bilo pomanjkanje vode, ker na Krasu ni površinskih voda. Za napajanje živine so na začetku ali pa na koncu vasi izkopali in uredili prostor ob vznožju kake male vzpetine, kamor se je potem ob deževju nabirala voda. Te prostore so imenovali kalí. Za pitno vodo pa so ob hišah v skalo izdolbli štirne, kamor se je iz streh, tudi po kamnitih ceveh nabirala voda.
Vsaka gostilna je imela veliko dvorišče, ki so ga imenovali borjač.
Če se v Sežano pripeljemo iz ljubljanske smeri, vidimo na začetku mesta na obeh straneh ceste mogočen zid. Na začetku Sežane je hotel Triglav, ki je bil nekoč velik in cenjen hotel, ki se je imenoval Tri krone. Tukaj so se ustavljali cesarji in kralji s svojim spremstvom. Hotel je bil nekaj časa v lasti grške trgovske hiše Scamanga, ki je nasproti hotela na drugi strani ceste zgradila vilo in botanični vrt. Ker je bil lastnik tudi ladjar, so njegovi kapitani prinašali rastline iz vseh dežel, kamor so potovali. Kasneje je posestvo prišlo v druge roke. Prva in druga svetovna vojna nista bistveno posegli v njegovo usodo, pač pa so po vojni veliko škode napravili angloameriški vojaki, ki so uničili veliko rastlin in kipov. Največja škoda je bila prizadejana parku leta 1948, ko so skozi severni del parka speljali železnico za progo Nova Gorica –Sežana. Tretjina parka je tako izgubila svojo vrednost. Komunalno stanovanjsko podjetje Sežana sedaj skrbi za celo vrsto eksotičnih dreves, ki spadajo med zelo stara drevesa. V rastlinjaku raste več vrst palm, aravkarije in praproti. Po obsegu majhen košček obdelane zemlje nudi bogato spoznavanje različnih rastlin.
Mejni prehod Fernetiči je le 2 km oddaljen od Sežane in je eden najbolj živahnih med Slovenijo in Italijo in tudi med delom Srednje Evrope in Jadranom.
Pesnik Srečko Kosovel, z njegovo pesmijo sem začela današnji sestavek, se je rodil v Sežani, malo pred njegovo smrtjo so starši zgradili hišo v Tomaju, kjer je potem kmalu umrl, star komaj 22 let.
Od Sežane do Štanjela smo se peljali skozi Šmarje, Križ, Tomaj, Dutovlje, Koprivo, Kobdilj in smo prišli pod Štanjel.
V Tomaju je stala najstarejša cerkev na Krasu. Kasneje so poleg novejše postavili samostan, v katerem so bile do konca druge svetovne vojne nune – šolske sestre. V samostanu je bila že od l9. stoletja gospodinjska šola.
V Dutovljah je bilo znano zbirališče brinja, ki ga je bilo veliko na kraških planjavah. Spomladi na teh planjavah cvetejo narcise. Tla okoli Dutovlj in Tomaja so posebno primerna za trto refošk, zato pridelujejo tukaj odličen teran.
ŠTANJEL. Na griču Turn je bilo v hallstatski dobi gradišče, tudi Rimljani so imeli tukaj utrjeno postojanko. Z vrha griča se odpira širok razgled po Krasu. Srednjeveško naselje so pozidali na prisojnih terasah. Ko so v l6. stol. na to ozemlje vpadali Turki, so ga prebivalci obdali z močnim obzidjem. Konec 16. stol. je grof Kobenzl pod razvalinami starejšega gradu začel graditi novega. Grad je bil najprej v lasti goriških grofov, po njihovem izumrtju pa drugih grofov. Arhitekt Maks Fabiani, domačin iz sosednjega Kobdilja, je pod obrambnim zidom naselja uredil obsežen park. Med spopadom partizanov z Nemci leta 1944 je bil kraj močno poškodovan. Postopoma ga obnavljajo in poskušajo oživiti s kulturnimi prireditvami.
Ob manjši cisterni sredi vasi je za ogled urejena kraška hiša.
V Hruševici smo šli na kosilo. Prvi večji kraj naprej od Hruševice je KOMEN, ki je središče Krasa in Komenske planote. Nekoč so ga imenovali Mali Dunaj. Bil je zaledje velikih mest Trsta in Gorice. Komen je bil v prvi svetovni vojni azil za ranjence in pomembno oskrbovalno zaledje. Imeli so še celo železnico, ki pa so jo Italijani kasneje razdrli. Po vseh teh bližnjih naseljih je divjala prva svetovna vojna. Polno je vojaških pokopališč, marsikje so še vidne kaverne. Leta 1944 so ga Nemci domala do tal požgali, prebivalce pa odpeljali v koncentracijska taborišča.
Iz Komna smo se peljali naprej do BRESTOVICE, kjer so v Klaričih pri maloobmejnem prehodu našli veliko vodno jamo. V tej jami so napravili zajetje in sedaj se po 34 km dolgem cevovodu s pitno vodo napaja ves ta del Krasa. Iz Brestovice smo se vrnili do Gorjanskega in šli potem do Sel na Krasu, od koder se vidi Tržič ali po italijansko Monfalcone in morje.
Morali smo se odločiti, katera cesta bo najbližja za pot proti domu. Ugotovili smo, da je najbolje , če se na Selah obrnemo in pridemo ponovno do Komna in pod ŠTANJEL, tam pa bomo zavili levo in skozi Manče prišli že izven Vipave na glavno cesto proti Ljubljani.
Bolj enostavno je, če je samo ena cesta in da te tista lahko pripelje do doma.