Izlet je bil 21. septembra 2000 v IDRIJO.
IDRIJA je najstarejše slovensko rudarsko mesto. Do 16. stoletja je bilo redko poseljeno. Pokrivali so ga gozdovi, spadalo je pod Tolminsko gospostvo. Leta 1497 so odkrili živo srebro. Po pripovedi je neki kmet pod domačim studencem podstavil škaf in se mu je na dno pod vodo nabralo živo srebro. Potem je skrivnost – kje in kako – iz njega izvabil podjetni vojak, z imenom Anderlein, ki je skupaj z vrsto imovitih mož zgradil rudnik in kmalu obogatel. Nedolgo za tem se je rudnika iz razumljivih razlogov polakomnil deželni knez. Leta 1575 je rudnik že postal avstrijska državna last. Idrija je za Dunaj postala zelo pomemben kraj, priznali so ji posebne pravice. Največji vzpon je rudnik doživel v drugi polovici 18. stoletja.
V starejšem obdobju, ko v rudniku niso poznali zaščitnih ukrepov, je zaradi vdihavanja živosrebrnih hlapov večina rudarjev zbolela že po kratki delovni dobi. V 17. stoletju so redki rudarji zdržali pri rudarjenju več kot tri leta. V drugi polovici osemnajstega stoletja pa so imeli v Idriji že najbolje organizirano zdravstveno službo na Slovenskem.
Pridobivanje živega srebra je bilo sprva precej primitivno, po 17. stoletju pa se je metalurgija zelo izpopolnjevala. Rudnik je potreboval veliko jamskega lesa in veliko ljudi je živelo od sekanja in plavljenja drv in hlodov. Leta 1790 so v Idriji postavili največjo »kamšt«, to je črpalko za dviganje vode iz rudnika. Kamšt je črpala več 100 litrov vode na minuto iz globine 280 metrov. Naprava je delovala neprekinjeno skoraj 160 let. Z vodnim kolesom premera 13,5 metra spada med najveličastnejše slovenske tehnične spomenike.
Kar tukaj vmes bom povedala: ko smo prihajali v mesto in smo šli mimo velike lesene stavbe, v kateri je shranjeno to veliko kolo, je prišel do nas uslužbenec rudnika in se ponudil, da nam bo pokazal in razložil, kako je delovalo to kolo. Šel je po ključe, se hitro vrnil, potem pa smo šli z njim v prostor, kjer je bilo kolo. Ne znam povedati, kaj vse nam je razložil in povedal o delovanju te naprave. Zelo smo mu bili hvaležni, saj drugače kolesa sploh ne bi videli, še manj pa slišali tako strokovne razlage.
Med tem časom je bila ura že zdavnaj 15 minut do desetih, ko smo morali biti pred ANTONIJEVIM ROVOM. Ob točno določenem času so odprli velika železna vrata in vstopili smo v prostor, kjer smo posedli, da smo poslušali predavanje po multiviziji. Tisti, ki niso imeli namena iti v rudnik, so iz tega prostora odšli, ostali pa smo dobili čelade in pelerine in se z vodičem podali v rov. Na koncu rova je podzemeljska kapela sv. Trojice, edini tak sakralni objekt v Sloveniji.
Kako smo hodili po rovih in kaj nam je še povedal vodič, se po toliko letih res ne spomnim, v knjigi iz katere prenašam podatke, je pa vsega preveč napisanega.
K delovanju rudnika spadajo seveda tudi KLAVŽE. Te dolinske zapornice, najprej lesene, pozneje zidane, so služile za zajezitev voda in plavljenje lesa. Prve klavže iz lesa so na Idrijci postavili leta 1595. Prve zidane so postavili leta 1770 in to na višini 707 metrov. Zidovje okoli 41 m širokih klavž je pri temelju debelo 18 m , pri vrhu pa skoraj 11 m. Zapirala so jih mogočna vrata, za katerimi se je zbralo okoli 210.000 kubičnih metrov vode. Ko so vrata odprli, je izza jezu voda odtekla v 20 do 30 minutah in s seboj odnesla les in drva, naložena pod jezom do 20 km oddaljene Idrije. Pred klavžami so stali tekači in čakali, da se klavže odprejo. Ko so se klavže odprle, so hitro stekli proti Idriji, da bi še preden bi voda prihrumela v mesto, sporočili, da so se klavže odprle. V okolici Idrije je bilo 5 klavž in to na Idrijci, na Belci, na Zali, Brusove klavže in na pritoku Kanomljice. Objekti spadajo med tehniške spomenike svetovnega pomena, zanje skrbi Mestni muzej Idrija
Predno smo šli v muzej v grad Gewerkenegg, smo šli še po ulicah, pogledali smo, kje je čipkarska šola, šli smo mimo najstarejše gledališke šole, šli smo mimo cerkve sv. Trojice, ki menda stoji na prostoru, kjer so odkrili živo srebro. Idrija velja za nekdanje središče naravoslovne vede v Sloveniji. Tu so živeli in delovali znani zdravniki in naravoslovci: Scoppoli, Hacquet, Hladnik, poleg njihovih spominskih plošč in še dvema ravnateljema, je na stavbi žitnice tudi spominska plošča Ivanki Ferjančič, utemeljiteljici in oblikovalki idrijske čipke – to je bila prva učiteljica na čipkarski šoli, ki je bila ustanovljena leta 1876. Na stavbi Antonijevega rova pa je spominska plošča ing. Stanku Bloudku, ki je bil rojen v tej hiši. Ob šoli osemletki je njegov spomenik.
Grad je utrdba iz leta 1527. Okrog 400 let je bila v gradu rudniška uprava in do 18. stoletja so v njem skladiščili živo srebro. V pobočju ob gradu je poslopje prve slovenske realke, sedaj se imenuje Gimnazija Jurija Vege. Zgradili so jo leta 1903.
Potem smo odšli proti gradu, ki stoji malo na vzpetini. Kustosinja v muzeju nam je še veliko povedala. Najbolj pa se spominjam velikega prta – čudovite čipke – ki so ga imeli pripravljenega za darilo za Jovanko, ko naj bi s Titom prišla v Idrijo. Ampak Jovanke ni bilo in prt je potem ostal v muzeju. Še nekaj mi je ostalo v spominu iz muzeja – s stropa visi v steklenem ohišju kepa živega srebra.
Z gradu smo odšli še do Frančiškinega rova, kjer je shranjeno veliko strojev. Tukaj so drugače vstopali v rove. Zadaj je še prava rudarska hiša, v kateri ni stanovala samo ena družina. To hišo uporabljajo v času čipkarskega muzeja.
Sedaj smo šli proti avtobusu. Med potjo smo šli mimo lesene stavbe, v kateri je idrijska kamšt, ki sem jo opisala na začetku. Če ne bi bili deležni tolikšne prijaznosti, ne bi o vodnem kolesu nič slišali, ker ga sploh ne bi videli.
Idrija ima ogromno znamenitosti, škoda, da je bila udeležba na tem izletu bolj malo številčna, le 38 članov se ga je udeležilo. Čez nekaj let, ko je bil ponovno organiziran izlet v Idrijo (tega nisem jaz organizirala), se jih je prijavilo še manj, tako da je bilo treba izlet odpovedati – škoda, res velika škoda. V bližini je še veliko znanih krajev, kamor bi se lahko zapeljali.
Sedaj smo šli po mostičku, mislim, da preko Idrijce, na drugi strani nas je čakal naš Jože z avtobusom. Odpeljali smo se proti Spodnji Idriji, ki je 4 km oddaljena od Idrije. Od tu naprej se je pot še pošteno vlekla, ker so nam bili kraji popolnoma neznani. Prišli smo v ŽELIN, od tu naprej pa smo imeli napotilo, naj gremo skozi Kojco in skozi BUKOVO, potem pa bomo prišli v ZAKOJCO, tukaj pa smo imeli naročeno kosilo.
Predno smo prišli do kmečkega turizma, smo peljali po poti, pod katero je bil zelo strm travnat breg. Skoraj na dnu te strmine je bila hiša, to je bila rojstna hiša pisatelja Franceta Bevka. Pisatelj se je rodil v tej hiši leta 1890. To je bil naš najplodovitejši pisatelj. Zaradi nacionalnih dejavnosti so ga Italijani preganjali in večkrat zaprli. Po drugi svetovni vojni je dalj časa živel v Trstu, nato pa v Ljubljani. Najbolj znan je njegov roman KAPLAN MARTIN ČEDERMAC, ki je izšel v Ljubljani leta 1938, kjer obravnava narodno zatiranje Slovencev v Beneški Sloveniji in odziv nacionalno zavednega duhovnika na tako stanje. Bevkovo delo je v največji meri pripovedniško, saj sega od črtic in novel do povesti in romanov. Njegovo posebno področje je mladinska književnost.
Mogoče se bo kdo spomnil Bevkove povesti PESTRNA. Malo petletno punčko je mati dala k premožni družini, da bi bila za družbo njihovi malo mlajši deklici in da bi jo pazila. Punčki je bilo ime NEŽKA.
Takole pisatelj opisuje Nežkino življenje pri MEJAČEVIH: »Sedla je na tnalce pod košato drobnico in gledala za materjo. Vselej, kadar jo je videla stopati čez brv, se je tresla zanjo. Bala se je, da ne pade v vodo. Šele, ko je bila na drugi strani, si je oddahnila. Nežka se je priučila novemu življenju. To ni bilo tako, kakršnega je pričakovala. Da se bo samo igrala, je rekla Mejačevka. Saj se je res igrala, a zmeraj le tedaj, ko je hotela Marička.«
Pri Flandrovih v Zakojci nas je čakalo kosilo. Po kosilu smo se še nekaj časa zadržali. Imajo velik sadni vrt z orehi. Izhodišče za ture na Porezen je Petrovo brdo. Gospodinja nam je pokazala POREZEN. 1630 m visok vrh, s katerega je izreden razgled na Julijce in Škofjeloško hribovje, v lepem vremenu seže pogled do Furlanske nižine. Pokazala nam je tudi Bevkovo hišo, tako smo bili sigurni, da smo videli pravo hišo, ko smo jo gledali s ceste v dno travnatega pobočja. Ti kraji nam niso bili prav nič znani, vsaj meni ne, zato sem tudi sedaj , ko to pišem, imela ves čas ob sebi zemljevid z opisi krajev. Še na nekaj me je spomnil napis na zemljevidu v bližini Zakojce – BAŠKA GRAPA – v prvem slovenskem filmu NA SVOJI ZEMLJI sta v bregu nad dolino ležala dva partizana in starejši – igral ga je Stane Potokar – je rekel mlajšemu – vidiš, ORLIČ, vidiš grapo, vidiš našo grapo – Baško grapo. Neverjetno, tudi mi smo bili čisto blizu Baške grape.
Odpeljali smo, čakala nas je kar dolga pot, vendar pa je bil v načrtu še ogled DIVJEGA JEZERA. Do jezera pa smo prišli prepozno, tako da je bil že mrak in šofer iz varnosti ni nobenega pustil iz avtobusa. Obrnili smo in odpeljali po cesti, ki nas bo pripeljala do doma.
Vseeno pa bom prepisala iz knjige, kaj piše o Divjem jezeru.
Divje jezero, pravzaprav jezerce, je skrito v naravnem kotlu ob vznožju 100 m visoke, skoraj navpične stene. Dolgo je do 65 m, široko do 30 m. Iz njega se po 55 m toka izliva v Idrijco JEZERNICA, najkrajša slovenska reka. Ob deževju in stajanem snegu bruha iz podzemlja tudi do 50 kubičnih metrov vode na sekundo. Takrat nastane sredi jezera vodni stožec, krožna pot pa je poplavljena. Jamski rov je do sedaj raziskan 200 m v dolžino in 83 m v globino. Jezero je že od leta 1969 zavarovano kot naravna znamenitost. Okoli jezera je speljana krožna pot, opremljena z označevalnimi tablami.
Spomnim pa se tudi tega, da se je pred veliko leti v tem jezeru utopil eden vodilnih jamarjev v Sloveniji.
Za ta prvi slovenski muzej v naravi skrbi mestni muzej v Idriji.
Sedaj pa še po isti poti, kot smo zjutraj šli v Idrijo, gremo skozi Godovič, Hotederščico, Logatec in smuk proti Ljubljani in na Lavrico.