Danes je 19. oktober, leto 2000.
V tem mesecu je minilo 17 let, odkar smo bili na izletu po Posavju. Ne bom naštevala kraje po Dolenjski, omenim naj le Trebnje, da smo se tam ustavili na jutranji kavici, potem smo nadaljevali našo pot. Še vedno smo vozili po desnem bregu reke Save in prišli v DRNOVO, to je gručasta vas na Krškem polju Ob nekdanji strugi Save je od prvega stoletja pred n.št. pa do 5. stoletja našega štetja stalo rimsko mesto in pristanišče Neviodunum. Na to območje so v 1. stol. pred naš.št. prišli iz Češke keltski Latobiki, že 35 let pred naš. štetjem pa so sem pridrli Rimljani. Takrat je začela nastajati vojaška postojanka, ki ji je cesar Vespazijan dal mestne pravice in jo naredil za municipij – Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. Mesto se je razprostiralo na okoli 4 ha in je imelo forum, baziliko, kopališče, kanalizacijo, vodnjake, vodovod, stavbe z mozaiki. V pristanišču sta bila pomola in veliko skladišče. Mesto verjetno ni bilo dovolj utrjeno, leta 452 ga je izropal in požgal Atila, za njim so rušili še Slovani.
Arheologi Narodnega muzeja iz Ljubljane so v letih 1960 do 1963 ugotavljali lego naselja, raziskali pristanišče, veliko skladišče in stebrišče ob njem. Del tega je na ogled obiskovalcem.
Največ dragocenih najdb je v Narodnem muzeju v Ljubljani, nekaj v Celju in Brežicah ter na Dunaju in v Gradcu. Veliko so jih odnesli iskalci zakladov.
En kilometer in pol naprej so TERME ČATEŽ. Tople vrelce so našli že leta 1797, leta 1924 pa so uredili kopališče Voda ima 57 do 64 stopinj celzija.
Zapeljali smo čez most, ki je bil zgrajen leta 1972 in povezuje bregova Save. Stoji malo nižje od sotočja Save in Krke. Prišli smo v BREŽICE, ki ležijo v Posavju., ki se razteza na nekaj več kot 900 km2. Brežice ležijo med Orliškim pogorjem in Gorjanci. Ime so dobile po svoji legi. Kraj se je imenoval REIN, to pomeni breg, brežec. V mestu smo najprej zapeljali do gradu, nižje od gradu pa smo si ogledali tehnično zanimiv most, dolg 527 m z dvema železnima lokoma Pod tem mostom teče nižje pod gradom Sava, na drugem koncu pa Krka. Most je bil zgrajen leta 1906 in je bil takrat najdaljši most v Avstro-ogrski monarhiji. Reki sta se včasih stekali pod gradom, leta 1781 pa je bila velika poplava in po njej si je Sava ustvarila povsem novo strugo. Pri ogledu mesta smo videli cerkev sv. Lovrenca. Prvotna cerkev je stala na nasprotni strani, ob njej je bilo pokopališče. Pri tej veliki povodnji in ker je Sava tekla bližje ob gradu je povodenj odnesla del pokopališča in ogrozila cerkev. Zato so jo opustili in sezidali novo na varnejšem mestu.
Sredi prejšnjega stoletja so čez SAVO in KRKO vozili številni brodovi in čolni. Nižje med Brežicami in Termami Čatež v Mostecu še vozi brod, ki spominja na stare čase. Vaščanom prihrani pot, za turiste pa je atrakcija. Vozi od svita do mraka, na njem menda celo prirejajo poroke.
Prvi brežiški grad se omenja leta 1249. Leta 1515 v času kmečkega upora, ko se je zbralo okrog 900 kmetov, so gosposko pobili, grad požgali, zgorele so tudi Brežice.
Čez 15 let so začeli graditi nov, obstoječi grad. Gradili so ga 60 let. V prvi svetovni vojni je bila v njem bolnišnica za ranjence s Soške fronte, v drugi svetovni vojni so bile v njem okupatorjeve ustanove, sedaj pa je od leta 1949 v njem Posavski muzej. Ta muzej smo si že ogledali septembra leta 1996. Najlepši prostor v muzeju je seveda viteška dvorana, v njej prirejajo koncerte in poroke.
Ko smo zapeljali v mesto, smo najprej videli daleč vidni vodni stolp. Vidi se po vsej Krško savski ravnini. Zgrajen je bil leta 1914. Vodo so v 47 m visok stolp črpali s pomočjo elektrarne. Iz stolpa je potem v prostem padu pritekala v domove v Brežicah in okolici do leta 1983.
Peljali smo se mimo občine, mimo sodišča in gimnazije. Na tem mestu je bil frančiškanski samostan s cerkvijo sv. Antona Padovanskega. Nemci so na začetku vojne cerkev porušili, frančiškane izgnali, samostan pa preuredili v gimnazijo. Iz Posavja in Obsotelja so Nemci izgnali v Srbijo, na Hrvatsko, v Bosno in Nemčijo 83% tam živečega prebivalstva. Na njihove domove so naselili Kočevarje, Nemce iz Bukovine v Ukrajini, iz Romunije in iz Besarabije v Bolgariji. Po končani vojni so se ti naseljenci odselili. Peljali smo se še mimo cerkve sv. Roka, ki je bila postavljena v spomin na kugo, ki je razsajala tudi v teh krajih.
Mislila sem, da bomo po Brežicah imeli vodiča, tudi v Brežice sem se peljala pred izletom, da sem se v TICu dogovorila za vodenje, vendar ko je bil izlet, ni bilo nobenega vodiča. Potem smo se kar z avtobusom popeljali počasi z enega na drugi konec Brežic. Vseeno sem vsaj tisto povedala, kar sem imela za vsak slučaj pripravljeno.
Danes sem o Brežicah napisala kar precej, seveda pišem doma in sem lahko prepisala iz knjig.
Iz Brežic smo odpeljali naprej do DOBOVE. V kraju sta mednarodni železniški in cestni mejni prehod s Hrvaško. Bogata arheološka najdišča pričajo, da je bilo območje poseljeno že v času pred našim štetjem. Med Dobovo in Bizeljskim so KAPELE, to je prijetna vas s še nekaj etnološko zanimivimi domačijami in s cerkvico sv. Trojice pred vasjo. V vasi pa je župnijska cerkev Marije Vnebovzete iz 18. stol. V Kapelah imajo godbo na pihala, ki je stara preko l50 let.
Najbolj zanimivi v Kapelah pa so JOVSI. Ko sem pripravljala ta izlet, so mi JOVSI povzročali nemalo težav. Kjerkoli sem iskala, po knjigah, po raznih revijah, da bi našla, kaj to pomeni, nisem našla nič nikjer. Ni mi dalo miru. kaj to pomeni in ker nisem ugotovila, mi ni kazalo nič drugega, kot da sedem na vlak, se peljem v Dobovo, odkorakam skozi prijeten gozdiček – hodila sem eno uro in pol in prišla v, Kapele. Zelo prijeten kraj, ustavila sem se na manjšem trgu in gledala okoli sebe, kje bom zagledala po mojem mišljenju nekakšno čudo. Po klančku je prišla gospa s skupino majhnih otrok, verjetno iz vrtca, in sedaj sem imela priliko, da potešim mojo radovednost. O. kako sem bila razočarana. Vse, kar mi je gospa povedala, sem v tistem hipu zagledala napisano na veliki tabli, ki je stala na trgu.
Takole je pisalo Jovsi so na 4.6 km2 velika občasno poplavljena ravnina med Kapelskimi goricami in Sotlo. Glavna vodna žila je Jovsovska grapa. Druge vodne površine so ostanki meandrov Sotle. Tu živi preko 80 vrst ptic, skoraj tričetrt jih tukaj tudi gnezdi. Med njimi je 20 ogroženih vrst.
In če sedaj primerjam: Doma imamo za hišo strm breg. Ko pridem na vrh, na travnik in pogledam proti Krimu, vidim travnike, grmičke, med grmi so jarki, po in v grmičkih skačejo ptički, tudi gnezdijo v njih. In tri večje vode, ki niso ravno reke, tečejo med travniki. Pri nas se še v skupinah 5 do 7 srn zadržuje po travnikih. Mi nimamo posebnega imena za to – pri nas je vse to BARJE. Ampak JOVSOV ne bom nikoli pozabila.
Od tu naprej smo prišli na BIZELJSKO. To je središče vinogradništva v tem koncu. Pridelujejo vrhunska vina in penino. V samem kraju Bizeljsko je cerkev sv. Lovrenca, kjer je 4 leta služboval Slomšek, ki je tu ustanovil slovensko šolo. Napisal je tudi pesmico, ki se nanaša na te kraje, »En hribček bom kupil«. Območje bizeljskega sestavlja več vasi in zaselkov. V zaselku Gradišče med Brezovico in Pišecami je peskokop kremenčevega peska. Da je bilo tukaj nekoč Panonsko morje pričajo ostanki školjk v kamnih. Posebnost tega peskokopa so ptiči čebelarji, ki so zakonsko zavarovani in uvrščeni na seznam ogroženih ptic v Sloveniji. Redno gnezdi od l5 do 50 parov ptic. Živo pisani ptički z močnim kljunom delajo v trde stene peskokopa luknje v katerih potem gnezdijo.
Na Bizeljskem imajo še eno posebnost, to so repnice, ki so včasih služile za shranjevanje poljskih pridelkov. To so jame, izdolbene, vklesane v trdi kremenec in sedaj v glavnem služijo za hranjenje vina in v turistične namene. Najbolj zanimiva je Najgerjeva repnica v Brezovici. Strop te repnice je tak, kot bi bile na njem freske, v resnici pa je narava s sestavo plasti peska oblikovala to posebnost. K Najgerju zahajajo številni turisti, ki se poslužujejo tudi degustacije.
Pot smo nadaljevali po cesti, kjer pelje redna avtobusna proga Brežice-Dobova-OREŠJE.
V OREŠJU smo zavili levo proti Bizeljskemu gradu, ki je na skrajnem severnem delu Bizeljskih goric pod Orlico na lepi razgledni točki. Obzidje gradu je bilo nekoč visoko kar 5 metrov, pozneje so ga znižali. Kot pri vseh gradovih so se tudi tukaj vrstili razni lastniki. Po vojni je bil grad nacionaliziran, zdaj je v lasti občine Brežice, v najemu pa ga ima družina Klakočar. Grad je sicer v slabem stanju, urejena pa je vinska klet in tja smo šli na pokušino vina.
SVETE GORE. Z Bizeljskega gradu nas zdaj vodi pot pod Svetimi Gorami. To je skupina petih cerkvenih stavb, ki stojijo na slemenu Orlice na višini 527 metrov. Romarska pot na Svete gore je omenjena že leta 1265. S ceste je še 2km do gostišča, potem je še peš zelo strmo še 10 minut. Največja cerkev je cerkev Marijinega rojstva, kapele pa so: kapela svetega Martina, ki ima temelj iz 11. stol., kapela sv. Jurija, Fabijana in Sebastijana, na vrhu pa je kapela Lurške Matere Božje in še dva 300 let stara križa – Osojnikov in Zvezani. Zaradi močne poraščenosti z gozdom ni posebnega razgleda, vidi se Kumrovec in oddaljena Donačka gora in Boč.
TREBČE. Smo na območju spominskega parka Trebče, ki so ga ustanovili leta 1981. Uprava spominskega parka je v Podsredi. Prizadevajo si, da bi razglasili regijski park KOZJANSKO, ki naj bi opozarjal na zapostavljene posebnosti in zanimivosti in prispeval k razvoju Kozjanskega.
PODSREDA. V Podsredi je v župnijski cerkvi kaplanoval pesnik Anton Aškerc. Mi smo se peljali na grad. Mogočno zgradbo so postavili v 13.stol. visoko nad dolino in naseljem krški škofje. Grad je bil tudi v lasti Celjskih grofov, nazadnje pa družine Windischgratz. Romansko jedro stavbe je ostalo skoraj nespremenjeno, v drugih delih so ohranjeni zanimivi detajli. Grad je zgledno obnovljen in urejen za obisk. V njem je razstavljena zbirka stekla in še druge občasne razstave.
Z gradu Podsreda smo se vrnili in nadaljevali našo pot skozi SENOVO. Po koncu druge svetovne vojne se je kraj zaradi rudnika rjavega premoga začel hitreje razvijati. Sedaj pa rudnik že počasi opuščajo.
Naprej od Senovega smo prišli v BRESTANICO. Termoelektrarna je zrasla v bližini rudnika na Senovem.
Na štiristo metrov visokem dolomitnem robu stoji grad RAJHENBURG. Prvotni najstarejši grad na Slovenskem je stal že v zgodnjem srednjem veku. Na novo ga je dal postaviti salzburški škof za obrambo pred Madžari. Kljub temu so ga leta 1479 zasedli Madžari, pozneje pa Turki, le upornim kmetom to ni uspelo. Leta 1884 so ga kupili francoski trapisti in ga preuredili v samostan. V pristavi so imeli tovarno čokolade in likerjev. Grad so posedovali do druge svetovne vojne. V letih 1941 in 1942 je bilo v grajski pristavi zbirno taborišče, skozi je šlo okoli 45000 Slovencev v izgnanstvo v Nemčijo, Srbijo, Bosno in na Hrvaško. Do konca vojne so bili v gradu nacistični uradi. Danes so tu prostori Muzeja zapornikov, internirancev in izgnancev Slovenije s stalno razstavo. RAJHENBURG spada med najpomembnejše stavbe fevdalne arhitekture na Slovenskem..Pod tlakom na dvorišču so morda ostanki predromanske grajske arhitekture.
Predno smo prišli v Dolnji Boštanj, kjer smo imeli naročeno kosilo, sta se nam pridružila dva naša člana,ki sedaj živita v Sevnici.
Od leta 1886 deluje v Sevnici Kopitarna in še nekateri industrijski obrati. Od dvotirne železniške proge Ljubljana-Zagreb se odcepi lokalna enotirna proga v Trebnje.
Vrh Grajskega hriba na višini 247 m stoji SEVNIŠKI GRAD. Grad so postavili Salzburški nadškofje, ki so bili lastniki območja že od leta 1043. Kot pri drugih gradovih so se tudi tukaj menjavali lastniki. V grajski kašči pod gradom je t.i. LUTROVA KLET, ki so jo v 16. in 17. stol. uporabljali protestanti za molitve. Med drugim je tu učil Jurij Dalmatin.
Spodnji Sevniški grad, v katerem so upravni prostori in je najstarejša stavba v tem okolju, ima nad glavnim vhodom letnico 1664.
Šli smo čez most v Dolnji Boštanj, ki leži ob sotočju Mirne in Save. V okolici raste zavarovani rumeni sleč, botanična redkost v Evropi, saj izhaja z obal Črnega morja. Grm je visok do 3 m in ima močno dišeče rumene cvetove.
Izlet je bil sredi oktobra, če bi bil malo prej, bi mogoče v bližnjem gozdičku, kamor smo šli po kosilu še malo na sprehod našli še kakšno gobico. Vozil nas ni Jože, zato je šofer, ki nas je peljal, naredil kar malo po svoje. Po programu je bilo dogovorjeno, da se bomo vrnili skozi Mokronog v Trebnje in od tam domov, po odločitvi mladega šoferja – verjetno bi bila to za njega prekratka vožnja – smo šli do Brestanice, nato skozi Drnovo in skozi Novo mesto do Trebnjega, kjer smo zaključili daljši krog.
Smo pa vseeno čisto v redu prišli do doma na Lavrico in za svojevoljno šoferjevo vožnjo sem vedela samo jaz.