Bazilika v Ogleju
Bolj malokrat gremo na izlet v kraje, ki so na drugi strani meje – danes, 27.3.2001 – pa smo se odločili, da gremo pogledat mesto, ki je bilo ustanovljeno že leta 181 pred našim štetjem. Ustanovljeno je bilo na obali, sedaj že izsušene reke Nadiže Torre. Italijansko ime tega mesta je AQUILEA. Pravijo, da je italijansko ime aquilla mesto dobilo po ogromni ptici, ki je prav na začetku gradnje preletela mesto. Prevedeno naj bi to pomenilo – orel.
Med letom 200 in 452 po našem štetju je mesto cvetelo kot glavno mesto te rimske regije. Služilo je kot vrata v vzhodni del rimskega imperija in kot glavno jadransko trgovsko pristanišče. Štelo je nad 200.000 stalnih prebivalcev. V tem času pa je bil v letu 313 ustanovljen oglejski patriarhat in sicer potem, ko se je v glavnem končalo preganjanje kristjanov. Izročilo pravi, da je iz Rima prišel evangelist Marko in vzel s seboj sv. Mohorja, ki ga je sv.Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. Krščanstvo se je takrat že tako močno razvilo, da so leta 313, ko so dobili dovoljenje za javno bogočastje, nemudoma postavili tri velike in razkošne bogoslužne dvorane. Vsaka je lahko sprejela 2000 do 3000 vernikov. Ker so bile premajhne, so jih porušili in postavili novo, večjo. Leta 452 je Atila to cerkev porušil in te cerkve niso več obnovili. Veliko kasneje, šele po letu 800, so postavili pravo pravcato baziliko, ki pa je spet postala nerabna, najprej zaradi ogrskih vpadov, potem pa še zaradi potresa leta 988. Sedanja čudovita bazilika, imenovana Poponova pa je bila po večkratnih predelavah in obnovitvah dograjena leta 1031. Dolga je 65,60m, široka 30m in visoka 23m. Bazilika lahko sprejme 10.000 ljudi.
In to baziliko smo si šli ogledati.
Najprej naj povem še to, da so oglejski škofje vladali okrog 1400 let, tudi pri njih je zato prišlo do raznih trenj in razkola. Upirali so se papežu, del je držal z Langobardi, drugi del z Bizancem. Posegali so v razne zadeve, npr. v ženitveno pravo, po katerem se je vdova po umrlem možu smela ponovno poročiti šele čez sedem let. Leta 1751 so odpravili oglejski patriarhat in goriški škofje so vse dragocenosti prenesli v goriško stolnico.
Najprej sem opisala kraj in zgodovino kraja, kamor se peljemo, sedaj pa smo ugotavljali skozi katere kraje se peljemo. Peljali smo se mimo nekoč slovenskih krajev, to so: Salež, Zgonik, Sesljan, Šempolaj, Koludrovica, Jamlje, Ricmanje, Škedenj, Križ, Nabrežina. Vsa imena teh krajev je slovenski pesnik Igo Gruden vnesel v svoje mladinske pesmi. Na primer »Ricmanje so vas bogata …« ali »od Sesljana do Devina nese miška vedro vina …«, vem, da sta tudi KOLUDROVICA vmes in JAMLJE.
V Nabrežino so hodili moški klesat kamen in to s Krasa, iz Brestovice čez Sela v Nabrežino in tudi v ladjedelnico v Monfalcone, seveda peš.
Avtocesta gre zdaj mimo vseh teh krajev, tudi mimo Trsta. Šest kilometrov naprej od Trsta je grad Miramare. Ta lepi grad smo si že ogledali na izletu 9.3. 1993. Znana je žalostna usoda Maksimiljana in Šarlote.
Okrog gradu je čudovit park. V njem stoji spomenik poveljniku polka, ki je v prvi svetovni vojni padel do zadnjega moža. Edini, ki je ostal živ, je bil njihov poveljnik. Predno je umrl, je prosil, naj ga pokopljejo k njegovim vojakom.
Avtocesta pelje tudi mimo Monfalcona ali Tržiča, ki je veliko industrijsko mesto z ladjedelnico.
Nasproti motela ob avtocesti vidimo na levi strani na visoki pečini grad Devin. V njem je sedaj neka mednarodna šola. Od vznožja vodi do gradu pešpot, ki se imenuje Rilkejeva pot. V gradu je med leti 1911 in 1912 živel avstrijski pesnik Rilke in tukaj napisal znamenite Devinske elegije. Naj povem še malo mistično pripoved. Po kitajski filozofiji obdaja zemljo mreža zmajevih črt ali magnetnih silnic. Domnevajo, da ena teh silnic poteka prav od okna Rilkijeve sobe preko morja do kamnitega belega križa nad Strunjanom in potem v notranjost Istre. Rilke je dobil navdih za elegije neko noč, ko je nad morjem besnela strašna nevihta in je prav s tega mesta, kjer naj bi potekala ta črta, slišal čudne glasove, ki jih je potem vnesel v svojo pesnitev:
Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.
R. M. Rilke, Prva devinska elegija
Pot smo nadaljevali in prišli do bazilike v Ogleju. Na začetku tega prispevka sem napisala, kako so jo gradili in koliko časa, sedaj pa bom malo opisala notranjost bazilike.
Tla so čudovit mozaik, ki prikazuje prizore iz svetopisemskega življenja. Na primer na desni strani smo videli boj petelina z želvo, kar naj bi pomenilo: petelin, znanilec luči ponazarja Kristusa v boju z zlom, kraljem teme, ki ga predstavlja želva. Takih prizorov je še več: npr. kako riba požre Jona in ga čez tri dni izbljuje – to simbolizira Kristusovo smrt in njegovo vstajenje.
Preko mozaika je po sredini položen tepih, da se mozaik ne umaže in ne poškoduje.
Levo od glavnega oltarja so orgle, vdelane v baldahin. Izdelali so jih na Dunaju in jih darovali baziliki ob 50 letnici vladanja cesarja Franca Jožefa.
Prva kripta, ki smo jo šli pogledat, se imenuje kripta s freskami in sega v 8. ali 9. stol. Postavili so jo zato, da bi v njej hranili relikvije svetnikov. Dragocene freske v kripti segajo v 12. stoletje. Upodobljeni so prizori iz življenja svetnikov in Kristusove smrti.
Šli smo še v izkopno kripto, ta se tako imenuje zato, ker so pri izkopavanju odkrili tri plasti, ki segajo v tri različna obdobja oglejskih cerkva. Tudi tukaj smo občudovali čudovit talni mozaik s skrivnostno simboliko.
Čeprav tukaj nisem opisala vsega, kar smo videli, smo končali ogled bazilike in smo se zbrali zunaj pred stavbo.
Zunaj smo šli za baziliko po drevoredu cipres, ki pelje do nekoč znamenitega rimskega kopališča. Ulica AUGUSTA pelje do Foruma, potem do paleokrščanskega muzeja, v katerem je prikazan prehod od klasičnega poganstva do krščanstva. V bližini je še arheološki muzej, ki hrani doprsne kipe, izdelke iz terakote, stekla in zlata.
Baziliko smo si notri in zunaj temeljito ogledali, čeprav tukaj ni vse opisano, ker bi bilo tega vsega le preveč.
Potem smo šli pogledat še mesto GRADO ali po naše GRADEŽ. Do tja je približno 19 km. Tudi to je zelo staro mesto, saj je od 5. do 9. stol bil v njem sedež oglejskih patriarhov, takrat, ko so se umaknili iz Ogleja. Naselje so ustanovili Veneti, ki so trgovali z jantarjem, ki so ga dobivali z daljnega severa. Plaže v Gradežu so bile znane že v prejšnjem stoletju, premožnejši so se pripeljali s kočijami in se potem s trajektom prepeljali do kopališča.
Tudi v Gradežu je bazilika, posvečena sv. Evfemiji, pred baziliko je krstilnica. Posebnost v Gradeški baziliki je v apsidi zlata plošča. Taka, ampak večja, je tudi v cerkvi sv. Marka v Benetkah, ki pa je skrita za oltarjem.
Vendar pa si mesta nismo mogli ogledati, ker je tako silovito pihalo, da smo se kar hitro vrnili v varno zavetje Jožetovega avtobusa.
Po isti cesti, po kateri smo prišli, smo se sedaj vračali proti Gonarsu.
Že MARCA 1942 so Italijani pripeljali v tukajšnje taborišče prvo skupino internirancev, jeseni pa so z Raba pripeljali še večjo skupino, ki je bila v zelo slabem zdravstvenem stanju. V Gonarsu je bilo približno 5.000 internirancev, moških , žensk in otrok. Pozimi, med letoma 1942 in 1943 je zaradi lakote in mraza umrlo veliko internirancev.
Konec avgusta 1942 se je posrečilo pobegniti 8 internirancem, med njimi sta bila bolj znana Boris Kraigher in Bojan Štih. Strel stražarja je oznanil pobeg. Fašisti so po 4 urah iskanja odkrili rov in se znesli nad interniranci, ki so ostali v taborišču. Italijani so ugotovili, da je Gonars preblizu slovenske meje, zato so slovenske internirance začeli preseljevati v oddaljena taborišča, predvsem v Renicci v srednji Italiji. Med interniranci, ki so jih prepeljali z Raba, so bile do skrajnosti onemogle ženske in matere z otroki. Med njimi so bile tudi noseče ženske, tako, da se je v Gonarsu v skrajno nečloveških razmerah rodilo 63 otrok, le redki so preživeli.
Koncentracijsko taborišče je bilo razpuščeno sredi septembra leta 1943. Prebivalci Gonarsa so si ves čas prizadevali, da bi na razne načine olajšali življenje taboriščnikom, še posebej so jim nudili dragoceno pomoč ob razpustitvi taborišča. Poleg tega so v letih do izgraditve kostnice z vso pieteto varovali pokopališče jugoslovanskih internirancev.
LETA 1973 je bila v neposredni bližini zgrajena veličastna kostnica, kamor so prenesli njihove posmrtne ostanke.
Z Občino Gonars smo bili telefonsko dogovorjeni, da nam bo ob obisku nekdo prinesel ključ kostnice in nam jo odprl. V grobnici je pokopanih, shranjenih 453 majhnih krst, v katerih počivajo posmrtni ostanki taboriščnikov. Na vsaki krsti je ime in priimek pokojnika, rojstni podatki in kraj od koder je bil doma. Žalostni smo zapustili kostnico, še izredno slabo vreme je dodalo svoje. Zaradi močnega naliva si na pokopališču nismo mogli ogledati spomenika, postavljenega v spomin internirancem.
Spomenik in grobnica sta delo Miodraga Živkovića, akademskega kiparja iz Beograda, gradbena dela pa je opravilo italijansko podjetje.
Pri sestavljaju seznamov umrlih in pogrešanih so pomagale italijanske lokalne oblasti in prebivalci iz vseh teh krajev.
Kakor je bilo dogovorjeno, smo ključ pustili v vratih grobnice, poklicali na občino in se jim zahvalili, nato smo odšli.
Na koncu naj dodam še to, da je bil v taborišču Gonars, skupaj s svojo mamo tudi komaj sedemletni deček Marjan, doma z Lavrice. Internacijo je preživel, danes pa se je z nami udeležil izleta.
Odpeljali smo iz Gonarsa proti Gorici in na mejnem prehodu Vrtojba prišli spet v Slovenijo. Na kmečkem turizmu Malovščevo v Vitovljah smo se po celodnevnih vožnjah in ogledih utrujeni posedli in počakali, da so nam postregli že kar z večerjo.
Sedaj bomo lažje pričakali, da nas bo Jože pripeljal domov na Lavrico.