V arhivu spiskov izletov, ki smo jih imeli od ustanovitve našega Društva upokojencev Lavrica, to je od 26.8.1988, pa do zadnjega izleta, ki sem ga še jaz organizirala, to je bilo l4. oktobra 2003, je bilo skupaj 67 izletov, samo mojih, tistih, ki sem jih jaz organizirala, je bilo 52. Te podatke sem napisala zato, ker s tem opisom zaključujem opisovanje dvajsetih izletov, ki so mi bili mogoče najbolj všeč. Z nekaterimi smo šli bolj daleč, na nekaterih smo mogoče doživeli kaj posebnega —kaj lepega, ali pa včasih tudi kaj neprijetnega. Velikokrat sem premišljevala, kako ob raznih neprijetnostih reagirajo poklicni vodiči, ki ne poznajo udeležencev izleta. Zato je bilo toliko bolj prijetno na naših izletih, saj so bili v avtobusu skoraj sami sosedje, vključno z našim šoferjem Jožetom.
Čeprav je od zadnjega izleta minilo že polnih štirinajst let, se marsičesa še vedno živo spominjam, kar pa za službena leta ne bi mogla reči, ker sem takrat premetavala samo številke. Prijetno je bilo tudi to, da se je izletov udeleževalo veliko število naših članov, da je bil avtobus velikokrat zaseden do zadnjega, 51 sedeža.
Organiziranje in vodenje izletov se seveda še vedno nadaljuje, le izvolili smo druge organizatorje.
Končno naj le začnem s tem izletom, ki je bil 6. maja 1999. Kot vselej smo se ob sedmih zjutraj odpeljali z Lavrice proti Ljubljani. Potem smo peljali skozi Šentjakob, Domžale, Vir, pri Dobu smo zavili desno v Moravško dolino do Moravč.
Predno smo prišli v Moravče, smo peljali skozi naselje KRTINA, ki je na obeh straneh ceste – Zgornja in Spodnja Krtina. V Zgornji Krtini stoji spomeniško zavarovana cerkev sv. Lenarta, obdana s taborskim obzidjem. Prvo cerkev so razrušili Turki, zato so v 15. stol postavili novo in jo obdali z obzidjem.
Desno spodaj je cerkev sv. Andreja, ki ima samostojen zvonik, to je ostanek nekdanjega tabora, zvonik ima dve strelni lini.
Od tu je odcep v desno za grad TUŠTANJ, ki izvira iz 13. stol. Sedaj je v privatni lasti. Lastniki s finančno pomočjo Domžalske občine in državno pomočjo grad temeljito obnavljajo. V njem se zdaj že odvijajo manjše kulturne prireditve in grajski večeri. Predvsem želijo urediti poročno dvorano.
Naslednji kraj pa so MORAVČE, ki so večje strnjeno naselje. V okolici so kopali kremenčev pesek in ga vozili na Štajersko in celo na Češko. Sredi Moravč je velika farna cerkev sv. Martina, pred njo je park s spomenikom matematiku, baronu Juriju Vegi, ki je bil doma iz Zagorice pri Dolskem v bližini Moravč. V parku je še spomenik padlim v prvi in drugi svetovni vojni. V času reformacije je bilo tukaj močno razširjeno luteranstvo. Znani so bili sejmi na Martinovo in Matijevo.
Stara pripoved, ki kroži o Moravčah pravi, da so se v gostilni Na mlaki ustavljali furmani in če je zmanjkalo govejega golaža, so pospravili kar mucke in iz njih skuhali mačji golaž.
Iz Moravč je doma smučarski skakalec Primož Peterka, ki je lahko začel trenirati v domačem kraju, saj imajo na Miklavžu kar 5 skakalnic.
Naprej smo šli mimo gostilne Kavka, skozi Drtijo, v Kandršah pa smo zavili proti SLIVNI, kjer je GEOSS, GEOMETRIČNO SREDIŠČE SLOVENIJE, na 645m nadmorske višine.
Geodeti so natančno izračunali težišče naše države.
Kamen pomnik je sestavljen iz močnega granitnega stebra. Na eni strani je na steber pritrjen državni grb, pod njim je obris države. Na drugi strani so vklesani verzi iz Zdravljice – naše himne, na tretji so koordinate in nadmorska višina in na četrti strani so navedene organizacije, ki so omogočile postavitev pomnika.
Pomnik je bil izročen javnosti na slovesnosti četrtega julija 1982 ob navzočnosti množice Slovencev.
Ob pomniku so slovenski župani 14.9.1989 javno potrdili suverenost naše države. Tu so prvič predstavili tedanjega predsednika predsedstva, izvoljenega na prvih demokratičnih volitvah.
Okolica pomnika je lepo urejena z drevoredom macesnov in drugim zelenjem.
VAČE so 2km oddaljene od GEOSSA. Skozi to območje je v prazgodovini vodila jantarska pot, ki je potekala od Baltika do Jadrana. Po njej so prevažali jantar in baker. Jantar je okamnela smola iglavcev iz pradobe in se uporablja za okrasne predmete in kot izolacijsko sredstvo.
V Vačah so našli znano situlo, veliko 23,8 cm, ki je shranjena v ljubljanskem muzeju, povečana kopija pa stoji v Vačah. Situlo je leta 1882 našel domačin Janez Grilc. V bližini na grebenu Velike in Male Krone so našli prazgodovinsko naselbino, našli so okrog 1000 grobov in številne dragocene predmete, ki so zdaj po muzejih po vsem svetu, le dragocena situla je ostala pri nas.
Vače, ki so zdaj znane po situli, so začele nastajati po odhodu Rimljanov iz naših krajev. V Vačah je znana cerkev sv. Andreja s slikami Šubica, Langusa in Berganta. Iz Vač izvirajo in so še ohranjeni najstarejši urbarji na Slovenskem.
Iz Vač smo se odpeljali proti Zagorju. Najprej smo šli še skozi KISOVEC. Kraj se je razvil kot rudarsko naselje ob istoimenskem rudniku, ki je bil najstarejši na tem območju. Premog so v skromnih količinah kopali že v začetku 18. stol.
Na pobočju Jablaniškega vrha je zimsko športno središče Marela.
Prišli smo do ZAGORJA. To je razpotegnjeno mestno naselje. V starem delu mesta prevladujejo obrtniške in delavske večstanovanjske in enodružinske hiše. Pred drugo svetovno vojno je zraslo naselje takih hiš, ki so ga imenovali Abesinija. Zagorje je dobro prometno povezano z okoliškimi kraji. Značilnosti mesta so tesno povezane s premogovništvom, ki ima v Zagorju skoraj 200 letno tradicijo. Bilo je pomembno središče delavskega gibanja, znano je poleg Trbovelj po številnih delavskih stavkah.
Zaradi izkopavanja premoga se površje poseda. Nekatere dele mesta so ogrozili plazovi, zato so se morali prebivalci izseliti. Rudnike v Zagorju so že zaprli.
Kar nekaj znanih ljudi se je tukaj rodilo, med njimi operni pevec Ladko Korošec.
Naprej od Zagorja so TRBOVLJE, ki so gospodarsko središče Zasavja. Raztezajo se po dokaj ozki dolini od Save do Zgornjih Trbovelj v dolžini 6km. Že leta 1805 so odkrili prve sklade premoga in ga začeli izkoriščati v manjših količinah, z odkopom pa so začeli, ko je po dolini Save stekla železnica. Delavstvo revirjev je doživljalo usodo naglega prehoda iz kmečkega v proletarski način življenja. Zaradi slabih stanovanjskih in prehrambenih razmer so pogosto stavkali. Leta 1924 so se z oboroženim odporom uprli Orjuni – to je bila jugoslovanska nacionalistična in profašistična organizacija, ki je bila ustanovljena kmalu po nastanku kraljevine Jugoslavije, leta 1926 pa je bila razpuščena. Ob spopadu so na obeh straneh padle žrtve, med rudarji jih je padlo pet.
Rudarjev delovnik je trajal vsak dan po 12 ur in še celo rudniška uprava je ugotavljala, da se po šihtu komaj privlečejo domov. Zato tudi ni čudno, da je bilo toliko stavk. Ženske, ki so bile zaposlene, so imele samo polovične plače, zato je bila prva stavka leta 1876 stavka žensk. Vse nadaljnje stavke so krotili orožniki in vojaške čete. Leta 1889 je stavka trajala skoraj dva meseca in je spominjala na turške čase. Preganjani delavci so se skrivali po hostah, žene in otroci so jim v skrivališča prinašali hrano. Štiristo ljudi, tudi žene in otroke so orožniki odpeljali v celjske zapore.
Trbovlje imajo res bogato zgodovino delovnega ljudstva.
Leta 1890 so začeli praznovati prvi maj. Organizirali so godbo na pihala in ko je v Hrastnik pripeljal prvi vlak, je na postaji že muzicirala godba petih mož, kasneje je seveda narasla na več godbenikov.
V Trbovljah je bila prva termoelektrarna zgrajena med letoma 1909 in 1910, druga štiri leta kasneje in nova po drugi svetovni vojni, leta 1968.
Da bi preprečili kritično vsebnost strupenih plinov po dolini so zgradili 362m visok dimnik, najvišjo gradnjo v Sloveniji in najvišji dimnik v Evropi.
Ko sem bila pred izletom na ogledu v Trbovljah, so mi v Turističnem društvu ponudili vodstvo po Trbovljah, ogled Delavskega doma, Rudarskega muzeja in drugih znamenitosti, preskrbeli nam bi kosilo na Dobovcu, ali pa prav na Kumu, ki je visok 1220 m in pelje nanj do vrha asfaltirana cesta. Izlet sem imela že v celoti pripravljen, zato nisem mogla sprejeti prijazne ponudbe in sem jo morala odkloniti, morda tudi zato, ker nisem vedela, kako bi bili naši upokojenci s tem zadovoljni. Mogoče pa sem bila le premalo samozavestna in sem se bala reakcije posameznikov.
Na izletu smo se potem kar z avtobusom prepeljali od začetka mesta pa prav do zgornjega konca, tam imajo pokopališče. Peljali smo se še mimo vhoda v rudnik in potem odšli iz Trbovelj proti IZLAKAM – MEDIJSKIM TOPLICAM.
V neposredni bližini Izlak so Medijske toplice, ki jih je omenjal že Valvasor, ki je bil doma na bližnjem Medijskem gradu. V svojih opisih pravi, da na Učaku ob vodi Orehovica izvira zdravilna voda, ki ima 24 do 27 stopinj C, par pedi vstran pa iz pečine izvira ledeno mrzla voda, ki je izvrstna za pitje. Izvir tople vode je odkril domačin Prašnikar, ki je v okolici Izlak iskal premog, pa je na površje pritekla topla voda. Potem je že leta 1877 postavil zdravilišče.
V teh toplicah se zdravijo po poškodbah, po operacijah na gibalih, zdravijo pa tudi nevrotska stanja.
Iz Izlak smo se potem odpeljali kar proti Trojanam, kjer je množično obiskovana gostinska točka, s trojanskimi krofi. Na Trojanah so Rimljani na cesti Emona-Celea postavili poštno postajo Atrans, ki jo je porušil Atila. Rimska cesta med Savinjsko dolino in Ljubljansko kotlino se je spustila čez Čemšeniško planino v Savinjsko dolino. Iz Trojan smo odpeljali proti ŠEMPETRU V SAVINJSKI DOLINI. Leta 1952 so pri kopanju gramoza odkrili številne arheološke spomenike, med njimi najlepšo Rimsko nekropolo.
Ogled vseh arheoloških spomenikov moramo pustiti za kakšen drug izlet. Zapeljali smo malo desno in šli v PREBOLD, v trgovino s tekstilom. Nad krajem je slabo vzdrževana renesančna graščina. Iz Prebolda smo odšli nazaj proti Šempetru, prečkali cesto proti Žalcu in šli še malo v trgovino v Polzeli.
Vse te kraje in trgovine težko opisujem. Od leta 1991, ko smo začeli z izleti pa do sedaj, ko smo v letu 20l8, se je ogromno spremenilo – ni več industrijskih podjetij in trgovin in zato bi le težko opisala, kje smo bili..
Iz Polzele smo odšli proti LETUŠU. Tam smo imeli naročeno kosilo. Lastnik gostilne je večkrat pošiljal vabilo, naj si pridemo ogledat še veliko miniaturno železnico, ki je bila speljana čez mostove in skozi tunele. Ne spomnim se, če je vozila skozi kraje, kjer v resnici vozi vlak.
Letuš je znan s konca druge svetovne vojne po tem, da je v Šulcerjevi hiši v gostilni potekalo pogajanje o vdaji nemških enot. General Löhr je vdajo pete nemške armade podpisal v Topolščici, tja bomo šli po kosilu.
TOPOLŠČICA ima prijetno gorsko podnebje brez megle, zato je bila tukaj bolnica za pljučne bolezni, ki pa se je kasneje preusmerila v topliško dejavnost. Zdravijo posledice poškodb, degenerativne bolezni hrbtenice, medvretenčnih ploščic in sklepov, lažje oblike kronične bolezni srca in ožilja in dihalnih poti.
V Topolščici je vzidana plošča na hiši, kjer je nemški general Löhr podpisal brezpogojno vdajo svojih enot.
Za kopanje v termah smo predvideli še uro in pol časa, potem smo se z vmesnim postankom na Trojanah odpeljali proti domu.
ZAKLJUČEK
To je bil dvajseti opis izletov in obenem zadnji. Na začetku sem navedla, koliko je bilo izletov, vendar jih kaj več skoraj ne bi mogla opisati, ker smo za nekatere imeli vodiča in smo se pripeljali do dogovorjenega kraja, naprej je vodstvo prevzel vodič in meni ni bilo treba pripravljati opisov in razlag. Tudi opisi krajev bi se ponavljali, saj nima vsak kraj svoje poti od začetka do konca. Nekateri kraji tudi nimajo kakšnih posebnosti, ki bi se jih splačalo opisovati. Ne vem, kaj bi napisala za Lavrico, če bi jo hotela opisati. Napisala bi lahko le, da je tudi Lavrica lep kraj, da je to moj rojstni kraj, kjer neprekinjeno živim že vse svoje dolgo življenje.
Če ste mogoče prebrali kakšen opis izleta, ali mogoče celo vse in vam je bil kateri še posebej všeč, pojdite tudi vi tja ,sami ali pa s skupino, če se slučajno tudi vi ukvarjate z organizacijo izletov.
PA SREČNO POT!