Kamnik in pogled na Kamniške planine
Med mojimi opisi izletov sem iskala, če je bil še kakšen izlet, ki bi ga lahko opisala …
Seveda, na Kamnik sem pa čisto pozabila.
Trinajstega avgusta 2002 smo se kot običajno odpeljali proti Ljubljani. Kamnik ni daleč, zato smo obisk Kamnika združili še z obiskom nekaterih drugih krajev.
Vendar bom najprej opisala Kamnik in kam smo najprej šli.
V Kamniku sta dve trgovini, ki se jih je splačalo obiskati. To je trgovina Svilanit, ki prodaja ostanke brisač po 20 do 30 procentov ceneje. Tudi ostali artikli I. kvalitete so bili zaradi nižje marže nekoliko cenejši.
Iz Svilanita smo šli po sosednji ulici po klančku navzgor v trgovino Eta, ki prodaja vloženo domačo zelenjavo, ki ima tudi nekoliko znižano maržo.
V obeh trgovinah smo porabili nekaj časa, tako da se sedaj lahko posvetimo zgodovini mesta.
Pod južnimi obronki Kamniško-Savinjskih Alp leži Kamnik – staro srednjeveško mesto.
Od leta 1267 se Kamnik omenja kot mesto. Skozi to mesto je tekla glavna prometna žila med Podonavjem in Jadranskim morjem. Pot so nadzirali z Malega gradu. Pred Habsburžani so imeli na Malem gradu svojo rezidenco grofje Andeški. Imeli so svojo kovnico denarja. Novci so imeli vrednost mednarodne valute. Poleg gradu so sezidali kapelo svete Marjete, zavetnice mesta, kasneje je bila kapela nadzidana še s kapelo svetega Egidija. Kapela je zdaj odprta za ogled. par ur dopoldne in par ur popoldne. Od gradu, ki ga je leta 1511 porušil potres, je ohranjen en stolp.
Nad mestom so na 585 m visoki Krniški gori razvaline Starega gradu, ki so ga opustili v 16. stoletju in je potem začel propadati.
Stari del mesta, ki je zaprt za promet, se imenuje ŠUTNA.
Če bomo šli peš po Šutni, bomo najprej videli na levi strani grad Zaprice, ki je od leta 196l preurejen v muzej. Poleg zbirke, prenesene iz privatnega Sadnikarjevega muzeja, so še privatne zapuščine aristokratskih družin in kupljene ali podarjene umetnine. Pomemben del muzeja predstavlja muzej na prostem, na primer značilna kašča iz Tuhinjske doline.
Naprej na desni strani Šutne je farna cerkev Marijinega Brezmadežnega spočetja in je naslednica starejših cerkva. V njej so orgle iz leta 1680, to naj bi bile najstarejše orgle na Slovenskem. Cerkveni stolp stoji posebej.
Nasproti steze na Mali grad je park, v katerem je spomenik NOB. Ob njem gre pot na Kamniške Žale. Zunaj obzidja in cerkve je spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Spomenik je roka iz belega kamna, ki oklepa križ. Spomenik stoji v krasnem parku mogočnih dreves. Ob cesti na isti strani je še frančiškanski samostan s cerkvijo sv. Jakoba. Začetki samostana segajo v 15. stoletje, ko so vanj prišli frančiškani z nemško govorečega področja.. Pomembna zanimivost samostana je bogata knjižnica, ki vsebuje preko 10.000 zvezkov iz različnih področij znanosti. V samostanu še vedno živijo frančiškani, ki so tesno povezani z življenjem v mestu.
Na desni strani ob Šutni je kavarna Veronika. Ime ima po legendi, po zakleti skopuški grofični Veroniki, ki je bila pol ženska, pol kača, ki je na Malem gradu čuvala zaklad. Da bi s svojim zakladom popeljala mesto na pot blaginje, so Kamničani ob koncu devetnajstega stoletja Veroniko uvrstili v svoj mestni grb.
Na Glavnem trgu bomo prišli do Pošte in ob njej zavili proti avtobusni postaji. Če bomo šli še malo naprej bomo videli še spomenik njihovemu rojaku generalu Rudolfu Maistru, malo naprej pa še pesniku Antonu Medvedu.
V Kamniku imajo tri železniške postaje: prva je nasproti Svilanita, druga je po Kolodvorski ulici pred potjo, ki gre na Žale, tretja je na koncu – vlak zapelje skozi tunel in ustavi na končni postaji na Grabnu.
V predmestju Kamnika z gorenjske strani je uršulinski samostan v Mekinjah. Predhodnik samostana je bil Mekinjski grad grofov Gallenbergov iz leta 1143. Grof Gallenberg je leta 1103 ustanovil samostan in ga podaril klarisinjam
Cesar Jožef II. je leta 1782 samostan razpustil, potem pa so bili v njem najprej bolnišnica, vojašnica in kasneje državni uradi. Leta 1902 so samostan kupile ljubljanske uršulinke, tu so odprle dekliško šolo in obnovile redovno življenje. Del samostana in samostanski vrt so ohranile tudi po drugi svetovni vojni. V glavnem je samostan ohranil podobo, ki jo je dobil v letih 1682 do leta 1686.
Če bi se peljali še proti Kamniški Bistrici bi šli mimo smodnišnice, ki so jo leta 1860 ustanovili Čehi in Madžari.
Kamnik je izhodišče za številne ture v bližnje gore. Če imaš srečo, lahko med potjo ugledaš tudi kozoroga
Od Kamnika smo se poslovili in se odpeljali v smer proti SNOVIKU.
Trideset kilometrov oddaljeno od Ljubljane so pri vasi Potok novo nastale terme SNOVIK. Voda ima izredno zdravilne učinke pri pomirjanju stresnih napetosti, pri zdravljenju želodčnih težav in okrevanju po poškodbah. Primerna je za pitje in za kopanje. Ima 29 stopinj C, na voljo je tudi masažni bazen s temperaturo 36 stopinj C.
Toliko nam je bilo znanega o termah takrat, ko smo se pripeljali tja. Za uporabo je bil izgotovljen bazen in izdelane so bile kabine, vsa ostala dela so bila še v polnem teku.
Danes z ostalimi ponudbami tudi terme Snovik ponujajo svoje usluge. Samo par besed iz njihove ponudbe. Eko TERME Snovik ležijo v kraju Laze v Tuhinju. Sestavljene so iz osrednjega dela z recepcijo, restavracijo Potočka in bazeni ter hiškami na robu gozda.
Iz reklame, s katero Terme ponujajo svoje usluge, se vidi, da je okolica romantična, obkrožena z gozdovi in urejenimi potmi za sprehode.
Iz Snovika smo se odpeljali nazaj proti Kamniku in nadaljevali našo pot proti, oziroma skozi Komendo, ki pa smo jo že opisali v našem desetem prispevku, ki je bil objavljen 12.11.2017. Od tu naprej smo se peljali skozi Cerklje, od koder pa gre potem cesta k žičnici za na Krvavec. V Cerkljah je nasproti cerkve Hribarjeva hiša. V njej je letoval dolgoletni ljubljanski župan Ivan Hribar. V nadaljevanju poti smo se peljali mimo gradu Strmol, ki je sedaj protokolarni objekt. V njem je veliko umetnin, ki so prinesene iz drugih slovenskih gradov. Pred gradom je park in umetno jezero.
Predno smo prišli na cesto, ki pelje na Jezersko, smo ob naši cesti malo odmaknjeno videli še romarsko cerkev s samostanom v Velesovem, oziroma Adergasu. V samostanu so se naselile nune benediktinke, ki so jim rekli bele nune. Samostan je bil vpliven in bogat, nune so namreč bile iz aristokratskih družin. V 18. stoletju so romarji ta kraj množično obiskovali.
Pred nekaj leti je slovenski kipar in umetnik Marko Pogačnik izmeril energijo kraja in ji pripisal najmočnejše energijsko sevanje med slovenskimi cerkvami.
Prišli smo na cesto, ki gre na Jezersko. Peljali smo se skozi Tupaliče in mimo odcepa za Preddvor. Tega pa smo že opisali v osmem prispevku, ki je bil objavljen 29. 10. 2017.
Od tukaj pa do Zgornjega Jezerskega, kamor smo bili namenjeni, je še okoli 30 km.
Na naši poti nam je tekla nasproti reka Kokra, ki izvira na višini 825 metrov pod Virnikovim Grintavcem. Med grebene Karavank in Kamniško Savinjskih Alp je vrezala globoko dolino. Kokra je dolga približno 34 km in se pri Kranju izliva v Savo. Vrsta zaselkov, raztresenih po dolini Kokre in njenih prisojnih pobočjih in policah, ima zbirno ime KOKRA. Sledijo si zaselki Zgornje in Spodnje Fužine. Njuni imeni pričajo o nekdanjem fužinarstvu. Najvišja kmetija sega 980 metrov visoko.
Ime Jezersko se uporablja od konca 19. stoletja za gorsko kotlino, ki jo je izoblikoval ledenik med Karavankami in Kamniškimi Alpami. Ko se je ledenik v zadnji ledeni dobi stalil, je nastalo obsežno jezero,ki je odteklo in se osušilo šele v 15. stoletju. Stara cerkvica svetega Ožbolta na Zgornjem Jezerskem je zgrajena na prostoru , do koder je segala voda. Ta kotlina je bila zaprta, nedostopna, šele pritisk vode je odrinil in predrl skalovje.
V bližini Fužin je na desni strani okrogel visok kamen mejnik, ki je nekdaj označeval mejo med Koroško in Kranjsko. Jezerčani zato še vedno pravijo, da so Korošci.
Jezersko je izhodišče za številne ture do planinskih koč in na vrhove v Kamniško Savinjskih Alpah. Najbližja je ČEŠKA KOČA in še do nje je dve uri. V smeri proti Češki koči sta dve ledeniški dolini Ravenska in Makekova Kočna. Na koncu Makekove Kočne pada čez rdečkasto steno pramen 130 metrske Čedce, to je najvišji slovenski slap, ki se spušča z višine 2540 metrov.
Ko smo se pripeljali na Jezersko, smo šli najprej do Planšarskega jezera. Jezero je umetno, nastalo je po drugi svetovni vojni, ko so zajezili potok Jezernico, ki teče po kotlini, pri Spodnjem Jezerskem pa se izliva v Kokro. Malo smo se sprehodili okrog jezera, potem pa smo se skoraj vsi podali pod slap. Ni bilo čisto blizu. Vem, da sem omagala in nisem prišla do vznožja slapa. Ko smo šli nazaj, so nekateri po gozdu iskali gobe in naš predsednik je res nekaj našel.
Čez nekaj let se je skala, preko katere je padal slap, menda odlomila in slap je presahnil. Enostavno ga ni bilo več. Več let ga ni bilo. Zdi pa se mi, da sem nekje prebrala, da se je spet pojavil. Če bi telefonirala na Jezersko, bi morda izvedela. kaj je res, ne vem pa koga naj bi vprašala.
Sedaj smo se od slapa vrnili nazaj do jezera. Nad jezerom je planšarski dom, kjer smo imeli naročeno kosilo, ki nam je zelo teknilo. Po kosilu smo se še malo odpočili, potem smo šli spet na sprehode in oglede.
Po prvi svetovni vojni je postalo Jezersko priljubljen gorski turistični kraj. Po drugi vojni je bila tukaj od leta 1953 do leta 1981 bolnica za očesno tuberkulozo, vendar brez kakšnega množičnega obiska. To je bilo v hotelu Storžič, ki sameva prazen poleg prav tako zaprte, nekdaj impozantne stavbe Kazine.
Od starih stavb sta ohranjeni Šenkova domačija in Jenkova kasarna, ki je bila postavljena kot hospital in gostišče za popotnike. Ime kasarna je stavba, ki stoji višje od jezera, dobila zaradi Napoleonovih vojakov, ki so bivali v njej.
Najstarejši podpis popotnika v kasarni je iz leta 1569. Zdaj je v stavbi manjši muzej tovorništva in popotništva.
Še dve cerkvi sta na Zgornjem Jezerskem, to je farna cerkev s pokopališčem za trgovino nasproti Kazine, cerkev svetega Andreja pa je višje od Planšarskega jezera.
Del gospodarske dejavnosti je ovčarstvo – redijo avtohtono jezersko solčavsko ovco.
Zanimanje za Jezersko zbujajo s prirejanjem ovčarskega bala, ki ga vsako leto prirejajo v mesecu avgustu.
Imajo tudi manjše smučišče z vlečnico, pozimi pa je možno drsanje na Planšarskem jezeru.
Izlet je bil zelo lep. Vsi smo uživali ob pogledu na čudovito gorsko pokrajino, s svežim zdravim zrakom smo si napolnili pljuča in se dobre volje podali proti Kazini, kjer nas je čakal naš avtobus.
Z Zgornjega Jezerskega smo se odpeljali po edini cesti, ki pripelje v Kranj, od tam pa naravnost proti domu.