Pogled na Celje
Nekaj izletov mi je še ostalo, ki bi jih lahko opisala, mogoče so se mi zdeli manj zanimivi, pa sem jih do zdaj izpustila.
S tem izletom, ki ga bom sedaj opisala, smo se 19.6.1997 udeležili shoda vseh upokojencev Slovenije, ki je bil organiziran v Celju. Nekaj let je Zveza upokojencev organizirala vsako leto shod v različnih krajih. Na takem shodu smo bili v Planici, na Rogli, v Slovenj Gradcu, v Novem mestu in v Celju in morda še kje. Vsakokratnega shoda se je vedno udeležilo izredno veliko upokojencev. V uradnem delu je bil najprej govor, v Celju je govoril takratni predsednik Slovenije Milan Kučan.
Po uradnem delu so na različnih prostorih igrali razni ansambli., organizirana je bila tudi prehrana – golaž klobase –, za kar smo morali že ob prijavi naročiti število bonov.
Nekaj društev je do konca ostalo na prireditvenem prostoru, nekaj pa jih je izkoristilo oddaljenost od domačega kraja in so šli še kam drugam. Tako smo naredili tudi mi. Dogovorili smo se, da se bomo zbrali ob 15. uri in se odpeljali najprej v vas POLŽE, to je na relaciji Celje – Dobrna. Vas je spomeniško zaščitena. Ob umetno speljani strugi reke Hudinje je mlin, kjer še meljejo moko. Dobili bi lahko pšenično, rženo, koruzno in ajdovo moko. V mlinu smo se že prej naročili, da so nam pripravili nekaj moke, ker jim jo običajno že sproti poberejo.
Predno pa smo prišli v Polže, smo se po Mariborski cesti peljali do ŠKOFJE VASI in to ob levem bregu reke Hudinje, ki izvira pod Roglo. V Škofji vasi je tovarna volnenih odej, Škofja vas je znana tudi po hipodromu in konjskem športu.
Pred nami je VOJNIK. V stavbi, ki je bila leta 1892 zgrajena kot hiralnica, je sedaj bolnica za živčne bolezni. V cerkvi Marije sedem žalosti so orgle, ki sodijo med najstarejše v Sloveniji. Pred šolo stoji stoletna turška ali medvedja leska. Na strmi vzpetini nad naseljem, kjer je cerkev svetega Tomaža, je bil grad, kjer je v 12. stoletju prebivala vojniška gospoda.
Iz Vojnika gre cesta naravnost skozi FRANKOLOVO. V bližini je zaselek Graben, kjer so februarja 1945 nemški okupatorji obesili na obcestne jablane 99 talcev. Na to spominjata dva spomenika, drevored jablan pa je zavarovan.
Zavili smo levo proti NOVI CERKVI. Kraj je bil obljuden že v rimski dobi. Našli so dva rimska nagrobnika. V času turških vpadov so kraj ogradili z obzidjem, ki je imelo tudi dvižni most. Ostanki so še vidni. Leta 1887 je v požaru zgorelo celo naselje, ki je bilo v glavnem še leseno. Ostala je le cerkev in par hiš, ostalo so na novo zgradili. Kraj se je najprej imenoval Sveti Lenart na Jezeru, ker je bilo tu v davnini jezero. Potem se je imenovalo Nova Cerkev, po drugi svetovni vojni Strmec pri Vojniku in sedaj spet Nova Cerkev. Tukaj se odcepi cesta v Vitanje, mi pa se bomo zapeljali v POLŽE. Kraj je majhen, zato ga nisem našla na nobenem zemljevidu.
Domačiji in mlinu, kamor gremo, se reče Pri Soržu. Mlin stoji že od srede 17. stoletja. V sklopu Sorževe domačije je ob Hudinji še žaga venecijanka, ki jo gospodar včasih še požene. Oprema stare kovačije, ki jo je leta 1954 podrla poplava, pa je v muzeju v Bistri pri Borovnici. V vasi je še nekaj lesenih in s slamo kritih hiš. Nastale so v začetku 19. stoletja.
Gospodar je bil zelo prijazen. Ogledali smo si lahko mlin , žago in še okolico hiše.
Iz Polžev smo odšli. Kraje težko opisujem po vrsti, ker je cest veliko, ne spomnim pa se, kam vse smo še šli. Vendar, to imam zapisano, da smo šli skozi LEMBERG. Nad trgom so vidni ostanki starega dvorca, nekdanjega fevda Krških škofov. Sezidan je bil v 13. stoletju. Menjal je številne lastnike. Močno je bil prizadet v vojni med Habsburžani in Celjskimi grofi. V njem so še dobro ohranjene srednjeveške kleti z ječami, vklesanimi v žive skale. Od konca druge svetovne vojne, ko ga je zapustil zadnji lastnik, pa grad, žal, propada.
Desno od Lemberga v Vinah je graščina, ki se je imenovala Majpigel. V njej je največja stiskalnica za grozdje v Sloveniji. Ob cesti pod gradom je zadruga Naturela, kjer gojijo gobe Shii-take, ki so zelo cenjene. Posušene in zmlete japonske gobice znižujejo holesterol in zdravijo virusne bolezni.
Nazadnje smo le prišli do ZDRAVILIŠČA DOBRNA Najstarejši zapisi segajo v dvanajsto stoletje. V l8. in devetnajstem stoletju se je tukaj zdravilo stotine romarjev in vojakov, ranjenih v francosko – avstrijskih bojih. Ti so potem ozdravljeni v svojih krajih pripovedovali o čudežni moči toplic.
Termalni vrelec ima 36 stopinj Celzija, podnebje s povprečno poletno temperaturo je dobrih 18 stopinj Celzija, zimska pa 0,3 stopinje. Bujni gozdovi zaokrožujejo ta naravni rezervat zdravja.
V Dobrni so prvič zabeležili 1000 gostov v letu 1870, sedaj jih je letno približno sedemnajst tisoč.
Vse od Dobrne do Paškega Kozjaka, ki se z 1282 m visokim Basališčem dviga nad dolino, je polno zaselkov s kmetijami, kjer lahko postrežejo vsakemu potepinu, ki hodi po dobro označenih poteh in jasah, spomladi polnih šmarnic in volčina, poleti pa arnike in šentjanževih rož.
Nekaj članov se je šlo kopat, dogovorili smo se, naj kopanje končajo tako, da se bomo ob 20. uri odpeljali proti domu..
Ko smo se peljali skozi Črnovo proti Žalcu je silovito padal dež. Veseli smo bili, da smo pod streho v avtobusu. Tokrat ga je vozil Tine iz Gabrovke, to je bil malo večji avtobus, saj je bila udeležba kar številčna. Poleg šoferja nas je bilo petinpetdeset.
Po l5. uri, ko smo odšli s shoda v Celju, smo še kar veliko videli, čeprav nismo šli daleč.
Po 20 uri smo zaključili naš izlet in se odpeljali proti domu.