Črni kal
Za vsak izlet si vedno zamislim glavno točko izleta, kamor bomo šli. Seveda bi tak izlet trajal premalo časa in bi prišli prekmalu domov, zato gremo z našim izletom še v druge kraje, da čim več vidimo in da za izlet porabimo ves dan.
Na tem izletu, ki je bil 18. aprila 2002, je bil naš glavni cilj ogled cerkve v Hrastovljah in znamenite poslikave v cerkvi.
Kot ponavadi smo šli ob sedmih zjutraj od doma in se odpeljali v smeri proti morju. Prišli smo do Črnega kala, slikovitega skalnega roba z razgledom proti notranji Istri. Vas stoji na strmini pod skalnatim robom. Nastala je ob utrdbi, ki je stoletja obvladovala pomembno pot iz doline reke Rižane na Kras in naprej v notranjost. Utrdbo naj bi dal v enajstem stoletju zgraditi istrski mejni grof Ulrik I., od nje so ostale samo ruševine.
V značilnem istrsko kraškem naselju prevladujejo zidane nadstropne hiše iz 16. in 17. stoletja. Najzanimivejši spomenik kmečkega stavbarstva je Benkova hiša iz leta 1489. Zaradi sesedanja tal so nekatere hiše porušene, samostojni zvonik cerkve svetega Valentina pa se je doslej nagnil že za en meter.
Po cesti navzdol je odcep proti dolini reke Rižane in proti notranjosti Istre. S te ceste se lahko skrene proti vasicam v bregovih pod kraškim robom. Le 4 km je oddaljena PODPEČ , to je najvišje ležeča gručasta vas pod strmim robom planote. Nad vasjo stoji vrh prepadne stene obrambni stolp iz časa beneškega gospostva. Pod njim je v steni obzidana naravna jama, ki je bila zatočišče pred Turki.
Cerkev svete Helene je zaradi polzenja tal močno poškodovana, zato so freske iz leta l489 ter kipa svete Helene in svetega Roka s fasade prenesli deloma v Narodno galerijo v Ljubljani , deloma v Pokrajinski muzej v Kopru.
Nekoliko naprej je izvir reke Rižane, ob izviru je gojišče sladkovodnih postrvi. Še malo naprej pa je odcep ozke krajevne ceste, kjer so prvo naselje znamenite HRASTOVLJE.
Gručasta vasica slovi po romanski cerkvi svete Trojice. Skrita je za dobro ohranjenim taborskim obzidjem. Cerkev so zgradili v 13. stoletju. Notranjost spominja na baziliko. Vso notranjost je leta 1490 poslikal s freskami Janez iz Kastva. Izreden dosežek srednjeveške ikonografije je MRTVAŠKI PLES. Osnovna misel prizora, ki je upodobljen na južni steni, je enakost vseh ljudi v smrti in njena neizbežnost, ki je enako pravična za vse.
Že od meseca februarja smo bili dogovorjeni za obisk, vendar ko smo prišli, nas ni nihče čakal. Šla sem v vas, tekla sem po strmem bregu in poiskala hišo, kjer naj bi bila gospa, ki je imela ključ od cerkve. Ko sem jo našla, je dejala, da je bolna in da nam bo poslala drugo osebo. Šla sem nazaj k ostalim in smo čakali. Končno smo zagledali gospo – invalidko z dvema berglama, ki se je trudila, da bi prišla do nas. Kar malo neprijetno nam je bilo,da je v dežju po tisti strmini prišla odpret cerkev. Saj vas ni tako majhna, mogoče bi bil kje še kdo drug, ki bi lažje prišel do cerkve.
V cerkvi smo potem poslušali isto zgodbo, da so cerkev zgradili v 13. stoletju iz obsekanih kamnitih kvadrov. Notranjost, ki spominja na baziliko, je razdeljena na 3 skromne ladje, ki so banjasto obokane. Poslikava uvršča Hrastovlje v vrh zakladnice srednjeveškega stenskega slikarstva v Sloveniji.
Nasproti Hrastovljam, vendar višje, leži vasica ZANIGRAD. Tukaj je bil zadnji in najvišji v vrsti gradov nad Rižansko dolino. Ohranjen je le v razvalinah. Mogoče ime kraja pomeni zadnji grad.
Od tukaj bi se lahko odpeljali v notranjost Istre, vendar smo imeli drugačen namen. Ko smo prišli nazaj na glavno cesto, je bilo treba ustreči želji večine. Danes je četrtek, ob četrtkih je v Italiji v Miljah sejem in tako smo se podali čez mejni prehod – ne vem več čez katerega – in prišli v Milje. Včasih smo hodili v Trst na Ponte rosso, v Trbiž na stojnice, v Milje na sejem, sedaj nam ni več treba hodit v Italijo. Ta izlet je bil leta 2002, do danes, ko to pišem, je minilo že dobrih petnajst let, vse tisto, kar smo kupovali v Italiji, lahko kupimo doma v Ljubljani, če le imaš denar.
Ne vem, če je kdo kaj kupil, ob dogovorjeni uri smo šli na vogal, kjer smo počakali Jožeta, da nas je prišel iskat z avtobusom. Odšli smo nazaj v Slovenijo in sicer na Beli križ, kjer smo imeli naročeno kosilo za ob pol drugi uri.
Po kosilu smo imeli v programu obisk in ogled OSAPSKE JAME in potem še SOCERBA.
Pod Črnim kalom, kjer je ob cesti velik spomenik NOB, zapelje odcep ceste v dolino Osapske reke, ki nas po 4 km tik pred državno mejo z Italijo pripelje do vasi OSP. Nad vasjo Osp se pod slikovito previsno steno odpira vhod v jamo GRAD ali v Osapsko jamo, ki je že od nekdaj služila za pribežališče. Slikovita stena nad vasjo je nastala z udorom jamskega stropa. V nedostopnih skalah gnezdijo ptiči. Stena je znana po tem, da sem hodijo plezalci in se preizkušajo v prostem plezanju. Malo smo se sprehodili po vasi, vhoda v jamo pa nismo videli, ker jo zakriva zanimiva zaplata grmovja in zelenja.
V bližnji gostilni strežejo gostom samo tartuffe in neko posebno vino, ne spomnim se kakšno, in to samo gostom, ki se že prej naročijo prav na to hrano.
Iz Ospa smo odšli proti glavni cesti in po 3.5 km od glavne ceste zavili proti gradu SOCERB, ki leži na skalnem robu. Od gradu je izreden razgled na bližnji Tržaški zaliv s Trstom, višinska razlika do doline je čez 300 metrov. Na vzhodni strani gradu je obrambni zid, na ostalih straneh pa ga varujejo prepadne stene. Nekoč je bil dostopen le po umetnem, v skalo vsekanem hodniku in čez dva dvižna mosta. Zaradi pomembne strateške lege je na tem mestu stalo že ilirsko gradišče, nato utrdba, v 13. stoletju je bil zgrajen utrjen grad, ki je večkrat zamenjal lastnika.
Kakšne 300 m od gradu je v borovem gozdičku vhod v Sveto jamo, legendarno bivališče tržaškega svetnika svetega Socerba, ki so ga leta 284 usmrtili. Malo po stezi navzdol se je prišlo do vhoda v jamo, vendar si to že niso šli vsi ogledat. Ostali so v avtobusu, ki je zapeljal do ograje, ki je okoli gradu. Že obisk izleta ni bil tako številčen, kot smo navajeni in sedaj nas je od vseh 44, kolikor nas je bilo v avtobusu, izstopilo le 9, vsi ostali so kot iz nekakšnega protesta ostali v avtobusu. Niso pa nič zamudili, vrata, skozi katere bi prišli na dvorišče in na obzidje so bila zaprta in zaklenjena.
Na žalost je tako ogled Socerba odpadel. Če bi se odpeljali kar naravnost proti domu, bi se izneverili naši navadi, ker smo običajno prihajali domov okrog 21 ure. Smo pa to razliko porabili tako, da smo se ustavili na AC LOM na večerni kavi in se tam zadržali malo dalj časa.
V tem opisu izleta sem najprej opisala, kje vse smo bili in kaj smo videli, sedaj pa bom napisala še malo o zgodovini tega dela, saj sem nekje prebrala kar malo pikantne zadeve.
Če gremo daleč nazaj v zgodovino, ta kras ni bil le naravna meja med notranjostjo in Istro, ampak je bila tukaj stoletja meja med Avstrijo in Benečani. Neprestane vojne med Benečani,Tržačani in Avstrijo so močno zdesetkale tukajšnje prebivalstvo. Poleg vojn je morila tudi kuga. Na tako opustošenih krajih so nastajale močvare, ki so bile leglo za malarijo. Te morske močvare so segale do Gabrovice pred Ospom, na desno pa do Zanigrada in celo do Črnokalske pečine.
Na te opustošene kraje so Benečani začeli naseljevati prebivalce iz drugih krajev Italije, predvsem pa z Balkana, od koder so ljudje bežali pred Turki. Prišli so iz Dalmacije, Črne gore, iz Albanije in z grških otokov.
V 16. in 17. stoletju je tudi ta del Istre zajelo protestantsko gibanje in protireformacija. Iz tega časa so se ohranili zanimivi podatki za župnijo v Ospu in v Loki. Župnika v Loki so volile nune, ki so imele tam samostan.
Ko je krščanski revizor kardinal Valier potoval po teh krajih, da bi ugotovil v kakšnem jeziku opravljajo obrede in če so ljudje pravoverni, so ga bolj kot to zanimale župnikove priležnice. Ugotovil je, da župnik v Loki živi s štirideset letno vdovo iz Milj in ima z njo dva otroka. Njegov kaplan je živel s trideset letno Heleno in imel z njo devet mesečno hčerko. Župnik v Ospu pa je imel eno za drugim kar dve konkubini, s katerimi je imel po več otrok. Zato so ga pregnali iz vasi in škofije za pet let. Župnik v Loki je dobil mesec dni zapora, kaplan pa dosmrtno prepoved opravljanja dušnega pastirstva.
Na začetku tega dodatka je bila omenjena Gabrovica. Prva vas, ko zavijamo proti Ospu, je GABROVICA. Starejši del Gabrovice leži na prisojnem pobočju v zgornjem delu Osapske doline. Med drugo svetovno vojno je bila vas pomembno partizansko središče v slovenski Istri s tiskarno Snežnik. Leta 1944 je bila vas požgana skupaj s cerkvijo svetega Nikolaja. Po vojni so obnovili le nekaj hiš, v dolini pod vasjo pa so zgradili novo Gabrovico.
To se mi je zdelo tako zanimivo, da sem morala dodati običajnemu opisu.
Če se sedaj samo toliko vrnem nazaj, da smo na Lomu ob večerni kavici zaključili naš izlet, ugotavljam, da je bil izlet kar zanimiv in uspešen.