Grad Struga
Čeprav gremo na Dolenjsko najraje spomladi, smo se za ta izlet odločili v pozni jeseni. Na začetku sem namreč imela največ podatkov o krajih na Dolenjskem.
Dobre volje smo se ob sedmih zjutraj na Lavrici posedli v avtobus. Udeležencem izleta sem najprej razložila, kako bo potekal naš izlet. Do Litije bomo vozili ob levem bregu reke Save po Zasavju. V Litiji bomo zapeljali čez most, nato pa se bomo vozili po Dolenjski.
Prvi kraj na naši poti bo DOLSKO. Od Ljubljane je oddaljeno 20 km. Tu je Žerjavov grad, ki je bil letna hiša menihov viteškega reda. Nad gradom je cerkev iz 18. stoletja. Levo od Dolskega je na višini 563 m hribovska vas ZAGORICA.. Tu je bil rojen slovenski matematik, svetovno znan JURIJ VEGA, ki je živel od leta 1754 do 1802.
Dobrih l0 km naprej, kjer Sava napravi velik ovinek, vidimo na desnem bregu KRESNICE. Znane so po industriji apna. Okoliški hribi so bogati borovnic, gob in kostanja. Tudi češenj je veliko v teh krajih.
Iz Hotiča, kjer imajo separacijo peska, pelje pot v 6 km oddaljene VAČE. Že precej pred prvo svetovno vojno so tukaj odkrili ilirsko gradišče iz 6. stoletja pred našim štetjem. Gradišče je bilo utrjeno z nasipi. Odkrili so kovačnice, številne žarne in skeletne grobove. Najbolj znana je Vaška situla – posoda iz bronaste pločevine z reliefi gostij, tekem in živali. Situlo hranijo v Ljubljani v Narodnem muzeju.
VAČE so geološko središče Slovenije.
Od Kresnic dalje teče Sava v velikih rečnih vijugah vse do Litije, kjer se njena struga izravna do kraja SAVA, tam pa reka vstopi v dolgo Savsko sotesko.
Pred nami je LITIJA. Iz naše strani pripelje pot v Litijo tudi po dolini Besnice, nato čez Janče, ali pa iz Višnje gore čez Trebeljevo in Prežganje. Do leta 1849, ko je bila tu zgrajena železnica in most se je v Litijo ali iz Litije prišlo lahko le z brodom. Tu so imeli brodarji svojo postojanko. Njihov zaščitnik je bil sveti Miklavž, kateremu je posvečena cerkev, ki stoji na nekdanjem trgu na desnem bregu Save. Tam je tudi grad. Najbolj znana industrija v Litiji je Predilnica, ki je začela obratovati že leta 1886. Nad mestom je 441 m visok hrib Sitarjevec. Tu je bil skozi stoletja rudnik svinca.
V mestu je spomenik Franu Levstiku, ki je leta 1858 napisal znani esej POPOTOVANJE OD LITIJE DO ČATEŽA. V spomin na tega slovenskega pisatelja, duhovnega vodjo mlado-slovencev, kritika in zagovornika domačih tradicij, prirejajo zadnja leta spominski pohod od Litije do Čateža.
8 km. naprej iz Litije je kraj SAVA, od tam je pot na 849 m visoko Zasavsko goro s planinskim domom in cerkvico. V cerkvenem obzidju so vidne vdolbine, kamor so privezovali zločince, da so jih ljudje zasramovali. Z vrha Zasavske gore, ali Svete gore, je čudovit razgled po vsem Zasavju.
Mi bomo v Litiji zapustili Zasavje in zavili proti Dolenjski. Kraji, ki leže ob desnem bregu Save spadajo pod Dolenjsko.
Prvi kraj na Dolenjskem je sedaj ŠMARTNO PRI LITIJI – leži na nadmorski višini 252 m, leži torej 40 m nižje kot Ljubljana, ki ima nadmorsko višino 293 m.. Do leta 1849, do zgraditve železnice, je bilo pomembnejši kraj kot Litija. Tu je bila velika tovarna usnja in krzna.
Iz Šmartna se bomo povzpeli na 429 m, kjer stoji grad BOGENŠPERK. V njem je živel baron JANEZ VAJKARD VALVASOR. Živel je od leta l64l do l693. Bil je lastnik tega gradu. O njem je napisal tole: »Ta grad je še eden tistih starih gorskih gradov, sezidanih na visokem hribu sredi gozdov. Ima razgled daleč na visoke snežnike proti Koroški in Štajerski, čist in zdrav zrak, sicer ne ravnine, kljub temu pa polja po hribih, prvovrstno sadje vsake vrste – češnje so 4 ali 5 na enem peclju. V bližini so vinske gorice in nedaleč od gradu lep črn in rumen marmor.«
Naprej pravi še: »Bil sem tudi, ne da bi se hvalil – prvi, ki je vpeljal v to preslavno Vojvodino-Kranjsko –bakrotisk. Da, tukaj na Bogenšperku sem leta 1678 sam napravil tako delavnico in pri sebi v gradu vzdrževal nekaj let bakrorezce in bakrotiskarje.« Valvasor je svojo knjigo spisal v nemščini, prvi pa jo je prevajal v slovenščino dr. Mirko Rupel in leta 1936 objavil prvo knjigo, z naslovom Valvasorjevo berilo, knjigo je končal z besedami: »Iz vsega Valvasorjevega dela diha velika ljubezen do Kranjske dežele. Pripada mu odlično mesto v slovenski kulturni zgodovini, mimo njega ne more nihče, kdor raziskuje slovensko preteklost.« Naslednji, ki je prevajal Valvasorja, je bil dr. Branko Reisp, ki je k prevodu, ta je izšel leta 1983, zapisal: »Valvasorjevo delo moramo presojati po tedanjih zgodovinskih razmerah. Kot takšno je izraz naše povezanosti z evropskim prostorom, in kulturne odprtosti – dokaz naše ustvarjalne moči in odlična osvetlitev naše zgodovine. Valvasorjevo delo je tudi spomenik izredne vneme in ljubezni do domovine. Valvasor – Evropejec po duhu in izobrazbi, Kranjec po domovinstvu, sodi tako med najznamenitejše in najvrednejše može, ki so živeli in delovali na slovenski zemlji.«
Zdaj gremo skozi Gabrovko in bomo približno po 12. km prišli v MIRNO NA DOLENJSKEM. – kraj v dolenjskem gričevju. V kraju je DANA, tovarna rastlinskih pijač in destilarna. 4 km v smeri proti Mokronogu je ŠENTRUPERT, kjer je cerkev iz 15. stoletja in je eden najlepših primerov naših gotskih stavb. V okolici je veliko gradov in vinogradov. Ko bomo prišli čez reko Mirno, bomo vstopili v dolino reke Laknice, ki se izliva v reko Krko. Še pred drugo svetovno vojno je bila tod okoli velika revščina. Pisatelj Prežihov Voranc je hodil po Mirenski dolini in se spraševal, kako so mogle bajte v tisti stari obliki dočakati dvajseto stoletje. Voranc pravi, da je morda hodil po najlepših krajih sveta, po krajih, ki so po svoji legi, po modrem nebu in prečudovitih barvah najlepši na Slovenskem. Toda nikjer v naši domovini, niti v Halozah, ni našel tako vnebovpijoče revščine. Če bi se Voranc danes sprehajal tukaj, bi lahko pisal samo o lepih krajih in ne več o revščini.
V dolini reke Laknice je MOKRONOG, ki je bil med drugo svetovno vojno zelo poškodovan. 20 minut iz Mokronoga je na zahodni strani 336 m visoka Žalostna gora, na drugi strani pa je malo bolj oddaljen, res žalosten Medvedjek, znan iz vojne za osamosvojitev Slovenije. Dogodke, ki so se tu dogajali v tej zadnji vojni, ljudje najbrž ne bodo kmalu pozabili.
Zdaj se bližamo ŠMARJEŠKIM TOPLICAM. Toplice ležijo v zavetrni kotlini dolenjskega gričevja, obdane z gozdovi in vinskimi goricami. Nad zdraviliščem je stari grad. Njihovi lastniki so prvi začeli uporabljati toplice v zdravilne namene. Toplice imajo 2 izvira, njuna temperatura je 3l in 34 stopinj celzija. Od Šmarjeških Toplic se bomo zapeljali še do OTOČCA. To je edinstven primer gradu na vodi, na otočku sredi zelene Krke. Okrog je naravni park. Navzdol l.5 km daleč je na desnem bregu grad Struga.
Oba gradova in življenje v njih je opisal pisatelj Ivan Tavčar. V noveleti Otok in Struga začne svojo povest takole: »Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka med širokim poljem. /…/ Hudobna voda je to. Globoka in zeleno temna se leno vali okoli Otoka.«
Prebivalci gradu OTOK in gradu STRUGA so živeli v sovraštvu, vendar pa se je na koncu vse srečno izteklo. Srečno pa se je iztekel tudi naš izlet in po poznem kosilu smo se odpravili domov na Lavrico.