Pogled na Triglav z Vogla
To je že trideseti izlet, ki ga bom opisala. Kar zmanjkalo mi je izletov, s katerimi smo šli bolj daleč po krajih, ki nam vsem niso bili znani. V glavnem so ostali kraji, o katerih nimam zapisov, ker so bili z vodičem in imam le datum in smer izleta. Nekateri pa za opis niso nič kaj zanimivi.
Tudi tale za v Bohinj in na Vogel bo bolj kratek, saj se bomo peljali skozi čisto znane kraje. Ampak izlet je bil vseeno lep in zanimiv.
Naj začnem z datumom. Dvanajstega avgusta 2003 smo se odpeljali proti Gorenjski. Šli smo po obvoznici mimo Kranja. Pa recimo vseeno nekaj besed o Kranju. Po velikosti je to četrto največje mesto v Sloveniji. Stari del mesta stoji na pomolu nad sotočjem Save in Kokre, novejši del pa na obeh bregovih Save. Zaradi središčne lege v pokrajini in bližini državnih mej je Kranj močno trgovsko središče .Osrednje slovensko mednarodno letališče na Brniku je od mesta oddaljeno sedem kilometrov.
Številne arheološke najdbe iz preteklosti kažejo, da je bilo območje Kranja naseljeno že ob koncu mlajše kamene dobe. Z imenom Creina se prvič pojavi leta 1060 v briksenških listinah. Leta 1335 so mesto prevzeli Habsburžani, ki so ga zastavljali drugim fevdalcem, proti koncu 14. stoletja so ga tako dobili Celjski grofje.
Družabno življenje se je od leta 1846 odvijalo v bralnem in zabavnem društvu Kazina, bilo pa je izrazito nemško usmerjeno. S tem obdobjem so povezana zadnja leta življenja pesnika Prešerna, ki je postal odvetnik v Kranju in pa revolucionarni marčni dogodki leta 1848.
Najbolj je znamenit ogled starega dela mesta. Ne bom naštevala katere znamenite hiše in cerkve so tukaj. Šla pa sem 12. 9. 2002 sama v ta del Kranja in sem si vse temeljito ogledala, čeprav nismo vključili ogled Kranja v noben kasnejši izlet.
Z nadaljevanjem poti smo šli skozi Radovljico. Tukaj je slikovito sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke. V pisnih virih se Radovljica prvič omenja leta 1169. Najprej je pripadala briksenškim škofom, potem Ortenburžanom, Celjskim grofom in nazadnje Habsburžanom. Načrtovalci gorenjske železnice so v prejšnjem stoletju železniško postajo postavili v sosednje Lesce, tam je začela nastajati industrija, v Radovljici pa je še vedno le nekaj manjših industrijskih obratov.
Stare meščanske hiše so ob osrednji mestni cesti. Najbolj znana je ŠIVČEVA HIŠA. Zahodneje je rojstna hiša Antona Tomaža Linharta, zgodovinarja in dramatika. Na hiši je spominska plošča.
Srednjeveški Thurnov grad so po potresu leta l511 temeljito predelali in povečali. Danes imajo v gradu sedež Muzeji Radovljiške občine, to je Čebelarski muzej in Šivčeva hiša v Radovljici, Muzej talcev v Begunjah in Kovaški muzej v Kropi. v gradu je še Linhartova spominska soba.
Naprej od Radovljice so LESCE. V bližini, v smeri proti Begunjam, je Alpski letalski center, športno vadišče letalcev, jadralcev, padalcev in gorskih reševalcev. Lesce so industrijski kraj s tovarno verig, industrijske opreme in pa čokolade.
Od Lesc naprej smo prišli v področje, kamor smo pravzaprav namenjeni. Mislila sem, da bom imela premalo za povedati, pa se je toliko tega nabralo, da bo nastal kar dolg opis.
Blejsko jezero je nastalo šele pred približno 14000 leti, ko je voda zalila kotanjo iz katere se je umaknil ledenik. Bilo je večje in dvakrat globlje kot danes. Zdaj je 2120 m dolgo, od pol do en kilometer široko in do 31 metrov globoko. V mrzlih zimah jezero zamrzne. V jezeru je 19 različnih vrst rib, za športni ribolov so najbolj zanimivi somi, jezerska postrv in ščuka.
Nemški cesar HENRIK II je leta l004 območje med Savo Dolinko in Savo Bohinjko ter blejski grad podaril briksenškemu škofu Albuinu. Zaradi kratenja pravic in grobega ravnanja s tlačani so se blejski kmetje leta 1511 pridružili boju za staro pravdo v vseslovenskem puntu in grad razdejali.
Prvi obiskovalci Bleda so bili romarji, ki so romali k Mariji na Otoku. Zaradi slabih prometnih zvez so Bled obiskovali predvsem gostje iz bližnjih krajev. Postopoma so v večjem številu začeli prihajati tudi tisti, ki jih je privabila idilična lepota jezerske pokrajine.
Naprej od Bleda bomo peljali proti Bohinjskemu jezeru. Bohinjska kotlina se začne pri Soteski in je dolga dobrih 20 km in široka največ 5 km. Arheološke najdbe pričajo, da je bil Bohinj naseljen že v 7 stoletju pred našim štetjem. Sledove utrdb in topilnic železa iz rimske pozne antike so odkrili na Ajdovskem gradcu. Tega Prešeren omenja v svoji pesnitvi Uvod h krstu pri Savici. To je 580 m visok hrib malo pred Bohinjsko Bistrico. Nikjer pa ni arheoloških dokazov, da bi se res tukaj odvijal zadnji boj med Valjhunom, zagovornikom krščanstva, in Črtomirom, zadnjim poganskim poveljnikom.
V 16. stoletju se je močno začelo razvijati fužinarstvo. Ko so nahajališča bobovca postajala vse revnejša in so fužinarske naprave zastarele, so v 19. stoletju prenehale delovati. Zadnji lastnik fužin je bil baron Žiga Zois, ki je bil eden najbogatejših Slovencev tiste dobe. Imel je dva gradiča, enega v Bohinjski Bistrici, enega pa v Stari Fužini. Žiga Zois je bil izjemno izobražen, ukvarjal se je z znanostjo, veliko je potoval, posebno pa je podpiral slovenske pisatelje in pesnike ter vplival nanje s svojimi prosvetljenimi idejami.
Njegov brat Karl Zois pa je bil znameniti botanik, ki je raziskal vso bohinjsko floro.
Propad fužin je močno prizadel Bohinj, brez dela je ostalo več kot 500 delavcev, veliko se jih je odselilo, nekateri so začeli intenzivneje kmetovati – je pa takrat kot blagoslov prišla gradnja bohinjske železnice z Jesenic proti Gorici . Gradnja je bila sicer dobrodošla, vendar je bila to avstrijska proga, s katero so hoteli povezati Dunaj s Tržaškim zalivom. Gradnja se je začela leta 1902. Na vsej progi je 30 predorov in 19 postaj. Najdaljši predor je pod Koblo, od Bohinjske Bistrice do Podbrda, dolg je 6336 m, vlak vozi skozenj osem minut.
Proga je imela velik pomen do prve svetovne vojne. Po njej so namreč vozili tudi brzovlaki.
Bohinj je začel sloveti kot turistični kraj. Poleg turizma se je razvilo sirarstvo, leta 1956 so ga izdelali 65 ton, potem je začela proizvodnja upadati.
Sedaj naj opišem še jezero. Bohinjsko jezero je dolgo 4,5 km, široko je 1 km, največja globina je 45 metrov. V jezero priteka Savica, ki v slapu izvira izpod Komarče. Voda priteka iz Črnega jezera v dolžini 1310 metrov, nato bruha iz skalovja v višini 805 metrov in pada v 60 metrskem slapu. Pri Svetem Janezu pri mostu izteka iz jezera, malo nižje dobi ime Sava Bohinjka, pri Radovljici se združi s Savo Dolinko in naprej teče SAVA.
V Ribčevem lazu ob jezeru je spomenik štirim srčnim možem, ki so se leta 1778 prvi povzpeli na Triglav.
Ko se bomo ustavili pod Voglom, da se bomo potem z gondolo odpeljali na Vogel, bomo lahko šli najprej pogledat vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Tukaj so pokopani predvsem Madžari, ki so padli v Krnskem pogorju. Na veliki tabli pred pokopališčem piše, da je bila iz Bohinjske Bistrice do Ukanca speljana ozkotirna železnica za potrebe avstrijske vojske.
Pred nami je sedaj glavna točka našega današnjega izleta, vzpon na VOGEL. Ampak smo se malo razdelili. Nekateri so šli namesto v gondolo raje na jezeru na ladjico.
Med nami, ki smo šli z gondolo, je bil stric Nejče, ki je prav ta dan praznoval svoj devetdeseti rojstni dan.
Ko smo izstopili iz gondole, je bil prvi, ki je presedel na sedežnico in se odpeljal na Orlovo glavo. Na vsak izlet je šel z nami. Bil nam je vzor vzdržljivosti.
Po Voglu smo se malo sprehodili, hotel je bil zaprt in to že kar nekaj časa. Ampak čisto nasproti smo se gledali s Triglavom, in to je bilo tudi nekaj posebnega.
Z gondolo smo se vrnili v nižino, tam so se nam pridružili tisti naši izletniki, ki so se z ladjico vozili po jezeru.
Počasi smo odpeljali proti Bohinjski Bistrici. V bližini Zoisovega gradu je restavracija, kjer smo imeli naročeno kosilo.
Po kosilu smo se odpeljali proti Bledu. Čeprav smo bili skoraj pravkar po kosilu, smo se na Bledu ustavili na kavi in kremni rezini.
Potem smo se še po Bledu malo sprehodili. Ob jezeru smo opazovali račke, tudi dva laboda sta priplavala na ta konec, čeprav se običajno zadržujejo v Zaki.
Izlet je bil lep in tudi zanimiv, čeprav se v krajih, ki sem jih opisala, nismo ustavljali. Te kraje v glavnem vsi poznamo. Čas izleta smo predvideli predvsem za vzpon na Vogel in za vožnjo po jezeru in nazadnje za tortico na Bledu.