Žalostna gora
Trideset izletov sem že opisala. Še 22 mi jih je ostalo. V seznamu iščem take, ki bi bili še dokaj zanimivi in ki so nas vodili v kraje, ki jih še nisem opisala.
Mogoče bi bil eden takih izletov izlet, na katerega smo šli 14. oktobra 1994.
V Trebnjem smo zavili z glavne ceste levo in zapeljali v Mirensko dolino proti Mirni in proti Mokronogu.
Pisatelj Prežihov Voranc je pred vojno hodil po Dolenjski in ko je na Pijani gori. zaključil potovanje, je zapisal: »Hodil sem morda po najlepših krajih Slovenije, toda nikjer v naši domovini, ne v Halozah, ne na Krasu, ali v Mežiških globačah na Koroškem nisem videl tako v nebo vpijoče revščine kot tukaj.« Tukaj je nastal najbridkejši pregovor našega ljudskega besednega zaklada: »Kajža je rajža in če gospodar ni na rajži pa kruha ni v kajži.«
Ne vem, mogoče sem že kje napisala to Vorančevo ugotovitev, pa nič zato, če jo boste prečitali dvakrat, se bo še bolj vtisnilo v spomin, kako revni so bili ti kraji.
Šele nekaj let po drugi svetovni vojni se je začelo spreminjati življenje tudi v teh krajih. Revne koče so se pogreznile vase ali pa so iz njih nastali vikendi.
Reka Mirna, po kateri ima dolina ime, izvira nad Moravčami in se po 44. km izliva v Savo.
Kilometer od zaselka MIRNA so razvaline Mirenskega gradu, ki se prvič omenja leta 1180. Med drugo svetovno vojno je bil grad požgan.
Na enem kasnejših izletov, ki ga nisem jaz organizirala, smo si šli ogledat »spečo lepotico«. Za obnovo je skrbel zdaj že pokojni profesor Marin. Razkazal nam je zgornji del, ki je bil že toliko obnovljen, da so njegovi učenci že lahko imeli gledališke vaje.
Iz Mirne smo potem z našim izletom nadaljevali pot proti MOKRONOGU. Izkopavanja v okolici so odkrila nekropole in poselitve, ki segajo v 9. stoletje pred n. št . V 16. in 17. stoletju je bil kraj obzidan. Bil je pomemben sejemski kraj za podeželsko okolico, zlasti znan je bil sejem s prašiči.
Okrog Mokronoga in Mirenske doline je več nahajališč rjavega premoga, največ okrog Krmelja. Sredi 20. stol. so rudnik zaradi revnega rudišča zaprli.
Nad Mokronogom je Žalostna gora in na njej romarska cerkev Žalostne Matere božje. Do svetih stopnic je sedem kapelic. Svete stopnice so iz leta 1761. Žalostna gora je zaslovela kot božja pot, kamor so prihajali romarji iz oddaljenih slovenskih krajev in s Hrvaškega
Predno bomo prišli v Sevnico, bomo šli še skozi Boštanj. Nad Savo je stal mogočen Boštanjski grad, od katerega je ohranjen le še njegov obrambni stolp. V gradu so nazadnje bivali Lambergarji.
Po mostu, kjer v bližini tudi železnica prečka Savo, smo zapustili Dolenjsko in prišli v SEVNICO, mesto v Posavju. V Sevnici je grad iz 13. stoletja s 4 stolpi in obnovljena Lutrova klet. V njej je poučeval slovenski prevajalec Biblije JURIJ DALMATIN. V mestu je še spodnji grad iz 17. stoletja in spomenik NOB, delo slavnega arhitekta Jožeta Plečnika.
V bližini Sevnice je Ajdovski gradec, kjer so arheologi odkrili eno največjih starokrščanskih središč v Alpah in Podonavju. Odkopali so bazilično cerkev v velikosti 14 krat 7 metrov in še eno večjo cerkev s škofovskim sedežem, krstilnico in posebno kapelo z relikvijami mučencev. Ob cerkvi je stalo stanovanjsko poslopje za duhovščino, vse pa je bilo obdano z obzidjem. Ugotovili so, da je ves kompleks verjetno pogorel ob vdoru Slovanov okoli leta 580.
Sevnica je tudi industrijsko mesto – tu je kopitarna, ki izdeluje kopita za čevljarsko obrt, tovarna perila Lisca, konfekcija Jutranjka in še kaj. Malo smo šli po ogledih po Sevnici, malo po trgovinah, verjetno je tudi kdo kaj kupil. V Sevnici smo se zadržali približno eno uro.
Po ogledih smo nadaljevali pot proti Radečam. Tukaj je najbolj znana tovarna dokumentnega papirja, izdelujejo tudi najbolj kvalitetni papir, ki služi za tiskanje denarja.
Predno smo šli na ta izlet, sem poklicala in vprašala, če bi nam pokazali delček proizvodnje, pa sem dobila, sicer zelo vljuden odgovor, da raje ne.
Moja prva služba je bila v Papirnici Vevče in zato vem, da je zanimivo gledati, kako redka papirna masa teče po debelih filcih preko vročih valjev, se gosti in se na koncu, ko je gosta in suha, navija že kot papir na ogromne valje.
Škoda, res škoda, saj nima vsak možnosti videti, kako pravzaprav nastane papir.
V Radečah je bila nekoč pomembna brodarska postaja in tudi tukaj je arheološko najdišče iz stare kamene dobe.
Naprej je potem Zidani most, kjer se razcepi železniška proga za Zagreb in za Maribor.
Po približno 15 km smo prišli skozi Rimske Toplice v Laško.
Šli smo skozi toliko krajev, a ko smo prišli v Zdravilišče Laško, ura ni bila še niti dvanajst. Odpravili smo se na kopanje, kosilo smo imeli naročeno v Zdravilišču za ob 14. uri.
Za zaključek izleta pa imamo predviden še obisk sejma v Celju. Celjani že tretje leto pripravljajo sejem pod imenom Vse za drugo mladost. Mogoče ta sejem ni bil tako kvaliteten kot obrtniški sejem pretekli mesec, smo si ga pa vseeno malo ogledali.
Dogovorili smo se, da se ob 19. uri zberemo ob avtobusu in se odpeljemo domov.
Ampak brez Trojanskih krofov in večerne kave pa ni šlo. Še to smo pospravili, potem pa smo se res odpeljali domov na Lavrico.