Štorklja
Danes bomo šli daleč na izlet. Gore bodo ostale za nami, mi se bomo bližali ravnicam in gričevnati pokrajini. Peljali se bomo do reke Mure. Obiskali bomo kraje malo na levem in malo na desnem bregu reke, ki izvira v avstrijskih Turah, teče najprej po Avstriji, priteče severno do Šentilja, nato teče po meji do Radencev, pa čez Mursko polje do slovensko – hrvaške meje. Mura se potem izliva v Dravo pri Legradu na Hrvaškem. V nižinskem delu ob spodnjem toku je obsežno poplavno območje s številnimi mrtvimi rokavi in logi.
Sedaj bi rada povedala, kaj je napisal naš pisatelj, Prekmurec iz Velike Polane, Miško Kranjec. V knjigi Zakladi Slovenije opisuje žalostno zgodbo, ki jo je povzročila reka Mura. Takole pravi: »Na majhni zaokroženi ravnici, podobni lepemu otoku – stoji v severnem kotu kmečka hiša, krita je s slamo, ki je vsa očrnela in jo je veter zlasti na slemenu že močno načel. Stene so bele in se od njih odbija sonce Od zemlje jih loči rdeč pas. Okna so majhna, na sprednji strani sta dve, zaradi česar je hiša podobna bledemu obrazu dekleta, ki si je zavezala žalno ruto. Okoli hiše je bil nekoč plot, zdaj so ostali samo še posamezni koli. Pred hišo je zagrajen vrt z gredicami, kjer cvetejo domače rože in kjer raste povrtnina. Potem je tu nekaj jablan, že močno starih in nagnjenih – dalje so njive, ki vsaj malo kažejo podobo polja, ki se razprostira onkraj jarkov. Vrt je tudi za hišo s prav takimi starimi jablanami, slivami, češnjami in enim orehom. Vse to sega do jarka. Ta je prostran, širok, kakor struga Mure, vendar že zdavnaj zamlajen. Samo še po sredi teče voda, ki nikdar ne zamrzne. Nad tem jarkom si je drevje napravilo nekake gomile in tam stoji grm za grmom, v katerem raste po deset, da, celo po dvajset jelš. Med jelšami je tu pa tam nizko grmovje vseh mogočih pritlikavcev, vmes raste visoko šerje. Voda, ki teče med drevjem se tu pa tam nenadoma razširi v majhno prelepo jezerce s sinjo vodo, kjer neprestano skačejo ribe nad gladino za mušicami., kjer vse poletje ribarijo čaplje in divje race, ki niso poletele na sever in kjer cvetijo čudovite bele rože lokvanjev. Jarek se vleče v polkrogu okoli te zemlje, izhaja iz Mure in se vrača v njo. Na videz tako lep in miren, ves prerasel z drevjem, grmovjem in šerjem je vendar nevaren. En sam prehod vodi sem. Kdor bi šel drugod in se ne bi pravočasno spametoval, se ne bi nikdar več vrnil. Njegov krik bi se pomešal s klicem čapelj in zamrl v gozdu. Nekoč, takrat do kamor spomin komaj še sega, je bil tu del vasi – osem hiš, tako se je ohranilo v spominu. Ko pa je prišla povodenj je Mura spremenila pot in odnesla sedem hiš. Samo en rod se je rešil, ki je potem ostal tu vse do današnjih dni in si postavljal na vsake tri rodove novo hišo. Pri tisti nesreči so se komaj rešili starejši ljudje, otroci so vsi potonili. In od tistih dob cvetejo po teh vodah beli lokvanji – to so otroci, ki jih je vzela voda. Voda ničesar ne skrije, ker mora biti vedno čista. Stare ljudi vrže kjerkoli na obrežje, ko se jih naveliča, otroke pa spremeni v prelepe bele rože lokvanje in jih raztrese po kotanjah v teh jarkih, kjer cvetejo vse poletje. Vendar so prenežni, da bi jih ljudje smeli trgati, v človeških rokah takoj pomrejo.«
Izleta nisem jaz organizirala, zato se ne spomnim po kakšnem vrstnem redu smo si ogledovali kraje. Vendar ko smo odpeljali mimo Maribora, je bil prvi večji kraj Lenart v Slovenskih goricah, središče osrednjih Slovenskih goric. To seveda še ni Prekmurje, pa vendar par besed tudi o Lenartu. Naselje se omenja v 12. stol. kot posest raznih grofovskih družin. Kraj je večkrat pogorel, zato so sedaj najstarejše hiše iz 19. stol., ker starejših sploh ni. Mogočno župnijsko cerkev sv. Lenarta na vzpetini nad tržnim prostorom je obdajalo taborsko obzidje, ki so ga nekoliko odstranili, deloma pa znižali. Na izsušenem polju pod naseljem je urejen hipodrom.
Na tem izletu je bil naš vodič starejši gospod Tone Grm. Pod njegovim vodstvom bomo sedaj »osvajali« Prekmurje.
Prišli smo v GORNJO RADGONO, ki se je razvila na desnem bregu Mure, svoje časa je bila predmestje avstrijske Radgone. V muzeju je razstavljena etnološka zbirka in predmeti, ki pričajo o bojih za severno mejo leta 1918 in o dogodkih med NOB. Vključeni so tudi dokazi o naši zadnji vojni za osamosvojitev Slovenije. V srednjem veku so mesto in tudi avstrijsko Radgono večkrat napadli Madžari in Turki. Poleg tega so prebivalce pestile še poplave in kuga. Na grajskem griču stoji Radgonski grad. Prvič je omenjen leta 1211. Posebnost je vinska trta, ki je poleg mariborske ena najstarejših in najdebelejših trt. V Radgonskih goricah pa že leta pripravljajo Svečnično trgatev, kadar pa imajo »srečo« in se živo srebro vsaj tri dni zaporedoma ne povzpne nad -7 stopinj, pa pripravijo tudi ledeno trgatev.
Naprej od Gornje Radgone so na desnem bregu reke Mure RADENCI .Območje med Slovenskimi goricami in Muro je bogato s slatinskimi izviri. Naravne vrelce so odkrili leta 1833, zdravilišče v Radencih pa so odprli leta 1882. V Radencih se ukvarjajo predvsem z zdravljenjem srca in ožilja, ledvic in sečnih poti ter prebave in presnove.
Potem smo se odpeljali pogledati TERME BANOVCI. Vodo s temperaturo 40 do 42 stopinj dajeta 1350 m globoki vrtini.
Iz Banovcev smo se odpeljali v VERŽEJ. Tukaj deluje Babičev mlin z edinim ohranjenim vodnim kolesom na reki. Teh mlinov na Muri je bilo včasih veliko, to je bil pojem slovenskega plavajočega mlina. Mleli niso prav fine moke, ker jih je reka kar naprej zibala. Tak mlin je plaval na vodi, bil je z verigami privezan k obali.
Sedaj bom povedala, kaj je pa o mlinih napisal pisatelj Miško Kranjec v noveli Na valovih Mure. Tam pravi: »Valovi se odbijajo ob obeh krajih ladij, na katerih je postavljen mlin. Ladji tako po malem ploveta, privezani k obrežju z verigami. Verige se dvigajo in padajo. Edino obrežje se ne spremeni.. Na desni ostane kos ravnine. Tik zadaj so mlini. Šest jih je. V vrsti stojijo priklenjeni k obrežju. Pozibavajo se in kolesa enakomerno režejo vodo – kakor majhna vas so. Vas, ki potuje bog ve kam.« V Veržeju smo se zadržali malo dalj časa, da smo nakupili nekaj moke pri mlinarju. Sprehodili smo se še malo ob Muri in si z zanimanjem ogledali plavajoči mlin.
Sedaj se bomo odpeljali v FILOVCE, kjer bomo obiskali lončarja, ki je menda še edini izmed včasih številnih lončarjev v Prekmurju. Odkar se za kuhanje uporablja posoda iz čisto drugega materiala, lončarji v Prekmurju izdelujejo le še cvetlične lonce in okrasne predmete. Tudi mi smo nekaj pokupili. Sama sem nestrpno gledala na polico, kjer je stala lepa bela vazica. Ko sem prišla na vrsto, sem jo vsa vesela kupila. Še sedaj, kadar jo doma pogledam , se spomnim na ta izlet.
V BOKRAČIH nas čaka kosilo. Odpeljali smo se in se vozili dolgo časa med njivami in travniki. Pot se je rahlo vzpenjala. Potem pa smo končno le prišli do kmečkega turizma. Ko smo odšli, je bilo že kar pozno. Že čisto v mraku smo se pripeljali do cerkve v Bogojini. Vrata so bila odprta, vendar je bilo v cerkvi polno ljudi, tako da si nismo mogli nič ogledati. Potem se je naš vodič nekaj domislil. Zapeljali smo se do Moravskih toplic. Rekel je, da naj ga počakamo in odšel. Vrnil se je skupaj z evangeličanskim duhovnikom. Ta nas je potem povabil v bližnjo cerkev. Posedli smo in ga poslušali – zanimivo, seveda nekoliko drugačno kot v katoliških cerkvah. Notranjost cerkve je bila zelo skromna. Če se prav spomnim, ni bilo na stenah nobenih slik.
Zdaj je bila zunaj res že tema, ko smo se odpeljali.. V avtobusu smo imeli še veliko časa, da nam je vodič še malo povedal o prekmurski zgodovini. V 13. stoletju je obveljala meja na Muri med madžarsko in štajersko posestjo. Takrat je ozemlje doživelo svoj prvi razcvet. Na prehodu iz 13. v 14. stoletje so onstran Mure sezidali cerkve, zrasla so mesta. Vendar pa so Turki svojo upravno mejo ustavili prav na pragu Murske Sobote.
Vse do konca prve svetovne vojne so Prekmurci živeli razmeroma ločeno od ostalega slovenskega naroda in to zaradi ravninske značilnosti, življenjskega prostora in panonskega narečja.
Značilnost Prekmurja pa so štorklje, ki zgradijo svoja gnezda na stavbah, na dimnikih in v drevesih. Ker postajajo vse večja redkost, jih Prekmurci ščitijo in varujejo.
Utrujeni in polni doživetij smo se v Ljubljani poslovili od našega vodiča in se ob pozni uri pripeljali na Lavrico.
Tisti dan smo prevozili 450 kilometrov.