Polhograjski dolomiti
Čim več bližnjih krajev si bomo ogledali, bolj bomo spoznavali našo deželo. Tudi danes ne bomo šli prav daleč.
Polhograjsko hribovje, imenovano Dolomiti, sega od Poljanske doline na zahodu in jugu do Ljubljanskega barja. Vrhovi ne segajo izredno visoko, najvišji je 1021 m visok Tošc, še bližnji Krim na robu Ljubljanskega barja je malo višji – visok je 1107 m. Zato so ti hribi zelo prijetni predvsem za nedeljske izlete.
Danes sicer ni nedelja pa tudi na hribe ne bomo šli. Smo 22. marca leta 1994. Odločili smo se, da si gremo najprej ogledati POLHOV GRADEC. Najprej bomo 3 km pred imenovanim krajem v DVORU pri Polhovem Gradcu zagledali ob cesti 2 cerkvi., eno nasproti druge. Veliko cerkev Sv. Petra, imenovano cesarsko ali grofovsko, so postavili plemiški rodovi leta 1544. Cerkev ni mogočna le po svoji gmoti, marveč tudi po lepoti. Velja za eno najlepših iz 16. stoletja. Nasproti ji stoji majhna cerkev, ki pa ni imela takšne veljave kot velika cerkev – namenjena je bila za preprosto ljudstvo, pa še pokopališče je zraven nje.
Najbolj obiskani vrhovi tukaj v bližini so: Polhograjska gora, Grmada, Tošc in Koreno. Mi si gremo ogledati Polhov Gradec, ki je urbano središče v Polhograjskem hribovju. Poleg preurejene graščine stoji Neptunov vodnjak iz 17. stoletja. Na pobočjih okoliških hribov raste redka cvetica, imenovana blagajev volčin ali enostavno blagajana. To ime je dobila po polhograjskem grofu Rihardu Ursinu BLAGAJY in je postala prva pravno zaščitena rastlina na Slovenskem. Rožica je skromna zimzelena med travo in podrast polegla rastlina z dišečimi belo rumenimi cvetovi. Razrašča se le vegetativno, s koreninami. Vendar pa je ponesla slavo Polhovega Gradca v širni svet. Poleg grofa Blagaya, ki jo je prvi našel, jo je sem prišel občudovat saški kralj FRIDERIK AVGUST, zagrizen botanik. Na robu pobočja GORE stoji 4 metre visok obelisk z latinskim napisom in datumom l4.5.1838. Obdan je z železno ograjo.
Grof Ursini Blagay ga je dal postaviti v čast saksonskemu kralju, ki je prišel sem samo zato, da si je ogledal rožico blagajano., ki so jo odkrili leta 1837. Po tem kraljevem obisku so rožo tudi imenovali kraljeva roža.
Polhov Gradec je star kraj. O tem pričajo izkopanine rimske naselbine na Polhograjski gori. Na hribu Kalvarija je stal grad, ki ga je najprej razdejal češki vojščak Jan Vitovec, znan kot Pegam, nato pa ga je leta 1511 porušil še potres. Do kapele na Kalvariji je 14 postaj križevega pota. V kapeli je muzejska zbirka.
S prenovo gradu, ki je bil zgrajen v l6. stoletju je na njegovem mestu nastal renesančni dvorec, pred njim je renesančno baročni vrt in kamnit Neptunov vodnjak, postavljen leta 1670. Na Gori, kjer stoji cerkvica Sv. Lovrenca, je stala rimska naselbina Ad Nonnum, o čemer pričajo arheološke najdbe. Od spodnjega gradu se lahko povzpnemo na 899 m visoko Grmado. Od zaselka Setnica mimo cerkve Sv. Uršule traja pešpot eno uro in pol. Grmada je izredno razgleden vrh in naravni spomenik. Če se vrnemo nazaj do Setnice in od tam nadaljujemo pot proti Črnemu vrhu, do kamor pelje tudi redni avtobus iz Ljubljane, se nam odpre čudovit svet travnikov, pašnikov in zdravilnih rastlin.
Pod Polhovim Gradcem se stekata Mala voda in Božna, od steka naprej je to Gradaščica, ki priteče v Ljubljano v Trnovo.
V gradu je muzej, kjer so na ogled znamenitosti kraja.
V naslovu smo omenili čebelice. V kraju je čebelarski dom, v njem je dvorana, kjer direktorica obiskovalcem predava o čebelarstvu, o čebeljih proizvodih in njihovi predelavi. Ko smo bili na predavanju, nam je povedala, da so takrat na mednarodnem sejmu ALIMENTARIA v Barceloni prejeli visoko priznanje. Lahko smo kupili med in še druge njihove izdelke.
Končali smo obisk v Polhovem Gradcu in se podali na malo daljšo pot. Na naši poti bomo šli skozi ali pa malo mimo krajev Šentjošt, Horjul, Vrhnika, Logatec, Planina, pri Uncu bomo šli čez cesto skozi Rakek in še malo pa bomo v CERKNICI.
Sedaj se bomo posvetili Cerknici in njeni okolici. Deloma ohranjeno staro jedro naselja stoji vrh nizke vzpetine Tabor. Cerkev na Taboru so leta 1472 požgali Turki. Cerkničani so med leti 1472 in 1482 zgradili novo svetišče, okrog katerega so postavili taborsko obzidje. Od petih obrambnih stolpov sta ohranjena še dva. Naselje so večkrat prizadeli turški vpadi, nazadnje leta 1560.
Železnica Ljubljana – Trst je leta 1857 stekla mimo naselja skozi 6 km oddaljeni Rakek. Tako je Cerknica izgubila nekdanji gospodarski pomen, začelo pa se je močneje razvijati žagarstvo in trgovina z lesom.
Med drugo svetovno vojno je bila Cerknica do polovice požgana.
Na spodnjem delu Cerknice je znamenito Cerkniško jezero. O njem je bilo v zgodovini napisanega več kot o katerem koli kraškem jezeru na svetu. Poznali so ga že v antiki, vendar je pred 300 leti zaslovelo predvsem po zaslugi natančnega Valvasorjevega opisa in zapleteni razlagi presihanja. Starejši avtorji so jezero proslavili kot redkost, kjer lahko na istih zemljiščih domačini poleti kosijo, žanjejo in pasejo po ojezeritvi pa lovijo ribe, vodne ptiče in se drsajo po ledu. Po jesenskem deževju zalije voda površino 26. kvadratnih kilometrov, jezero pa je približno 3 m globoko. Poleti je jezero suho in poraslo s kislo travo. Pod gozdnatimi strminami Javornikov ostaja voda celo leto in je zato tam zatočišče divjih rac, čapelj in drugih vodnih ptic. Jezero ima več lukenj in jam, ki imajo različna imena. Voda ne odteka skozi vse luknje naenkrat, ampak postopoma – na vsakih 5 dni v eno jamo. Celo jezero se izprazni v 25. dneh. Ni pa tako vsako leto. Napolni pa se v 18 urah.
Valvasor tudi opisuje, kako so lovili ribe, ko je začelo jezero odtekati. Cerkovnik je moral pozvoniti v cerkvi Sv.Kocjana. Ko so ljudje zaslišali zvonjenje, so pustili delo na polju, se slekli in goli hiteli s saki loviti ribe. Polovico nalovljenih rib so morali oddati tamkajšnjemu knezu. Tudi graščaki so lovili po točno določenemu redu. Lovil je tudi Turjačan in stiški kartuzijanci. Nadalje pa Valvasor trdi, da je v skalnatem hribu skrito še 5 jezer, ki so vsa med seboj povezana s kanali in sifoni. Eno od teh jezer je celo pod Cerkniškim jezerom. Z veliko natančnostjo je z instrumenti izmeril vse razdalje in pojave, in kako se pretaka voda med temi jezeri.
Na kakem od prihodnjih izletov bomo šli v Dolenje jezero, kjer je pri Kebetu maketa celega jezera z vsemi zanimivimi pojavi, ki se dogajajo na Cerkniškem jezeru.
Sedaj pa se bomo odpeljali čez Bloško planoto do Pudoba in bomo šli do Snežniškega gradu. V virih je prvič zapisan že leta 1268. Nastanek današnjega gradu pa sega v leto1461. Sprva je bil v lasti oglejskih patriarhov, kasneje pa last številnih plemiških rodbin. Grajska oprema in pohištvo, ki je po večini iz 19. stol., je dobro ohranjena. Iz 19. stoletja je tudi park. Med drevjem je spomenik gozdarski šoli. Tik ob gradu sta umetni jezerci, v bližini pa več izvirov Malega Obrha. Zaradi večkratnih obnovitvenih del v gradu si mogoče ne bomo mogli ogledati njegove notranjosti., še posebno, ker se nismo najavili.
Od Snežniškega gradu, za katerem vem, da je takoj za vrati nagačen ogromen medved, pa se bomo odpeljali kar naravnost v SODRAŽICO.Tam ne bomo iskali medveda, ampak ugotavljali, kaj so nam lakotnikom pripravili za pozno kosilo.