Vojvodski prestol na Gosposvetskem polju
V razdobju dveh let smo se dvakrat podali čez mejo na Koroško. Prvi izlet je bil 17.9.1998, drugi pa 17.6.1999. S prvim izletom smo šli od Celovca v desno do Pliberka in potem v Holmcu čez mejo v Slovenijo, z drugim izletom pa od Celovca v levo do Beljaka in od Podrožce skozi Karavanški predor v Slovenijo.
Opisala bom vsako pot posebej.
S prvim izletom smo šli čez Ljubelj do Celovca, kjer se nismo ustavljali, ampak smo šli naprej do Gosposvetskega polja. Šli smo do cerkve Gospe svete. Cerkev je bila zaprta, zato smo si jo lahko ogledali samo od zunaj. Nato smo se odpeljali do Vojvodskega prestola, ki stoji omrežen na Gosposvetskem polju. Leta 1945 je slovenska vojska osvobodila Koroško in prodrla visoko gor do prastarega Karantanskega središča pri Gospe Sveti. Le 14 dni kasneje so zahodni zavezniki –še posebej Churchill – zahtevali od jugoslovanske vojske, da se s Koroškega umakne.
Vojvodski prestol je razmeroma enostavno sestavljen iz grobo klanih kamnitih klad, bil je pomembno znamenje vojvodske oblasti in koroške samostojnosti.
Knežji kamen, ki je sedaj v Celovškem muzeju, je ostanek nekdanjega rimskega stebra. Starim Karantancem je služil kot ritualni emblem knežje oblasti. Svoj čas je stal pri Krnskem gradu, ki je bil središče Karantanije, tam so volili karantanske kneze in pozneje koroške vojvode vse do leta 1414 in to v slovenskem jeziku.
Od vojvodskega prestola smo se obrnili nazaj, pri Šent Jakobu šli preko reke Krke proti Velikovcu, kjer smo šli čez Dravo do Pliberka, oziroma do mejnega prehoda Holmec, šli smo čez mejo in prišli do Šentanela, kjer smo imeli kosilo na kmečkem turizmu pri Plodru.
Korošci niso navadna manjšina, ena izmed številnih manjšinskih obrobij, ki jih mrgoli na evropskih mejah, koroški rob je bil tisočletje slovensko zgodovinsko kulturno jezikovno središče in še danes to svojo sredotežnost hrani kot neuničljivo ustvarjalno voljo in vztrajanje.
Naj opišem vas, ki je najsevernejša slovenska vas, to so DJEKŠE, ki so 1152 metrov visoko. So najvišje ležeča vas s cerkvijo, ki je obzidana z do pet metrov visokim utrdbenim zidom kot kakšna graščina. V zidu, ki je približno iz 15. stoletja, so strelne line. Za obzidjem je pokopališče, na sredini pa nad vsem gospoduje mogočen zvonik. Kraj je že star, že od leta 895, njegova slovenskost se je kasneje še okrepila z doselitvami iz spodnjih krajev in je s svojo bližnjo in širšo okolico še danes precej slovenski.
Tudi z drugim izletom, ki je bil 17.6.1999 smo se peljali čez Ljubelj in nato kar mimo Celovca in po Gosposvetskem polju do visoke Ostrovice, na kateri stoji grad in kamor smo namenjeni. V gradu je manjši muzej, najbolj izstopa za vrati postavljen dva metra visok vojščak s helebardo v roki. Ostalo so bile razne izkopanine, kot so običajno razstavljene po muzejih. Mladeniča, ki govori slovensko in ki mi je obljubil, da nas bo sprejel ni bilo, ker naj bi bil prav tisti dan nekaj bolan. Čeprav Manfreda ni bilo, bom vseeno malo povedala o gradu in njegovi zgodovini, kar sem pač našla napisanega.
Grad stoji na 725 m nadmorske višine. Od tal je to 150 m visoka strma naravna apneniška skala, od koder je lep razgled po okolici. Najstarejše listine, ki omenjajo grad so iz 9. do 12. stoletja. Skala je bila naseljena že v dobi pred našim štetjem, kar dokazujejo številne najdbe.
V rimskem času je verjetno tukaj stalo svetišče ilirsko keltskega božanstva. Po pokristjanjenju so škofi in župnije dobili iz kraljeve lasti velike posesti z gozdovi, med njimi tudi takratni dvorec na tej skali. Skrbni uradniki, ki so delali v korist kraljeve zakladnice, so širili nemštvo v karantanskem področju. Razvile so se mogočne grofovske družine. Vojvoda, ki je imel rezidenco v Št. Vidu na Glini, je Ostroviške gospode imenoval za točaje.
Prvotna grajska stavba je obstojala do razvoja strelnega orožja. Potem pa za občutek varnosti ni bil več dovolj samo dvižni most., kajti notranjosti Avstrije so kar tri stoletja grozili turški vpadi. V jeseni leta 1473 je šla glavna sovražnikova sila mimo Celovca, druga pa mimo Ostrovice do Št.Vida. Zdaj se je pokazala vrednost utrjenih gradov in mest, ki so nudili zaščito bežečemu prebivalstvu. Ko je grad prevzel škof Krke, se je začela glavna prenova in obnova gradu, ki je bil od turških obleganj močno poškodovan. Grad je potem prešel v roke deželnega glavarja in kraljevega svetnika Kewenhullerja. Ta je še posebej skrbno vzdrževal grad in pred smrtjo dal vklesati v marmor željo naj potomci skrbijo za grad in naj ostane v lasti te rodovine. Tega se njegovi potomci tudi držijo.
Grad ima 14 vrat, vsaka imajo svoje ime in svoj pomen.
Pri opisovanju gradu smo večkrat slišali kraj St. Veit ali Št.Vid na Glini. Šli smo skozi ali mimo tega kraja proti Osojam. Pot bo dolga okoli 55 km. Južno od te ceste je bil ta del Koroške kot avstrijska upravna enota že od starih časov dvojezična. Še do sredine prejšnjega stoletja je bilo prebivalstvo tukaj, še celo po mestih, docela slovensko. Potem pa se je ob podpori vse nemškega kapitala začela nagla germanizacija.
Ko smo bili še pri gradu smo imeli čudovit razgled po vsem Gosposvetskem polju. Odšli smo z Ostrovice in čeprav imajo gondolo, smo se raje peš podali v nižino.
Od Ostrovice smo se sedaj odpeljali v smer proti Osojam.
Ne vem, če je res, ampak zdi se mi, da iz tega dela Koroške prihaja največ čustvenih pesmi, ki jih na srečo še vedno pojejo posamezni pevski zbori. Pesmi, kot so: Teče, teče bistra Zilja; Rož, Podjuna, Zilja; Nmau čez jizaro, nmau čez gmajnico …Od tam pa prihaja tudi Sketova povest Miklova Zala.
Vse to in še marsikaj drugega priča, da so pred drugo svetovno vojno in še prej živeli na drugi strani Karavank Slovenci.
Prišli smo v Osoje in do cerkve, ki je bila seveda zaprta. Ko sem bila pred tremi leti tukaj, je bila odprta in so pred cerkvijo pobirali vstopnino.
Naše izletnike sem povabila, da smo šli potem levo od vrat, kjer je ob zidu grob poljskega kralja Boleslava.
Pesnik Anton Aškerc v svoji baladi Mutec Osojski opeva, kako in zakaj je prišel poljski kralj na Osoje. V Aškerčevem življenjepisu sem iskala, če je kdaj služboval na Osojah, pa je napisano le, da je veliko potoval po svetu in po Evropi.
Cela pesem je predolga, zato bom napisala le štiri kitice, iz katerih se lahko razbere tematiko pesmi.
Prva kitica:
Pozdravljam te , oj temni stoletni samostan –
Pozdravljam te, jezerska tiha plan –
Prelepi skriti biser koroške ti zemlje, bo li miru kraj
tebe tu našlo mi srce.
Tretja kitica:
Priromal je pod goro do samostanskih vrat.
Pred samostanom sivi sprehaja se opat.
A romar ta je mutec, nagovora ne zna,
odgovor on menihu na listu pisan da …
Deveta kitica:
Počasi govore si razbremenjuje vest –
o dneh preteklih burnih – oj, dolga je povest,
povest o škofu svetem –Stanislav mu ime –
ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce.
Zadnja kitica:
Pel mašo oča Tenho in molil je tako
naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo
glej delal je pokoro naš nemi samotar,
brat Boleslav, kralj poljski – zavreči ga nikar.
Tako je Aškerc v svoji pesmi opisal, kako se je poljski kralj Boleslav na Osojah pokoril za svoj greh.
Od cerkve smo šli še do jezera, da bi videli, če je na jezeru kakšna ladja, vozijo menda kar velike ladje. Malo smo se še sprehodili ob jezeru, potem smo počasi odšli proti našemu avtobusu,ki nas je že pričakoval, da nas bo odpeljal skozi Karavanški predor do Jesenic, oziroma do Žirovnice, kjer smo šli na pozno kosilo.
Da pa ne bi kar tako zaključila ta izlet, moram na koncu povedati še nekaj, kar pa ne velja več za Koroško, ampak za ta del Gorenjske, kjer se v trikotniku med Radovljico, Begunjami in Žirovnico ta del imenuje DEŽELA, čeprav tega ni na zemljevidu.
Ko so leta 1912 v Breznici odkrivali spomenik –skulpturo škofa Zlatousta Pogačarja – je tamkajšnji župnik naštel kar 120 izobraženih mož, ki so se v tej župniji rodili od Prešernovega rojstva do leta 1900, to je v stotih letih. Na koncu pridige se je obrnil proti Ljubljani in izzivalno vprašal, če tudi Ljubljana lahko navede toliko svojih mož in v taki vrsti, kot mala Breznica.
Ampak Ljubljana je molčala.
Mi pa nismo molčali, saj smo si imeli veliko povedati, kje vse smo bili in kaj smo videli in katera Koroška pesem nam je najbolj všeč.
To je bil že petindvajseti opis naših izletov.
Z njimi smo obredli skoraj celo Slovenijo pa še malo soseščine.