Grad Grad na Goričkem
Opis izleta, ki je bil 11.9. 2003, bom začela na Ptujskem polju, ko smo že bili na levem bregu Drave in smo se bližali ORMOŽU.
Levo pred Ormožem je grad in cerkev v Veliki Nedelji. Muzej v gradu in cerkev smo si ogledali na izletu pred štirimi leti in to z vodičem gospodom Topličarjem. Po tem ogledu nas je popeljal v Ormož, kjer smo si podrobno ogledali tovarno sladkorja, skladiščenje ogromne količine sladkorne pese in potem še izdelavo sladkorja. Iz Ormoža je šel z nami še v Jeruzalem, kjer je na vrhu Jeruzalema cerkev Žalostne Matere Božje, s sliko Črne Marije. Sliko so v tedanjo kapelo prinesli križarji ob vrnitvi iz Svete Dežele.
Ob cerkvi je veliko gostišče Brenholz – ne vem, če je sedaj še gostišče – je pa to kot neka stara graščina, ob kateri je vrtni park z redkimi drevesi, grmovnicami in trajnicami. Ta biser Prlekije je na 342 metrih nadmorske višine.
Naprej od Jeruzalema smo se peljali skozi ŽELEZNE DVERI – tudi tukaj smo se že peljali leta l995. Takrat smo se čisto v temi ustavili pri lončarju in slikarju Belcu, ki se ukvarja z različno domačo obrtjo.
Železne dveri so znane po opečnati zidanici benediktinskega samostana.
Pot smo nadaljevali proti LJUTOMERU, vendar nismo šli skozi mesto, ker smo bili na obvoznici. Vseeno pa ga lahko opišem.
Ljutomer je središče Prlekije. Stari del kraja je pod 272 metrov visokim KAMENŠČAKOM, novi del pa se je začel razvijati po drugi svetovni vojni, ko se je začela razvijati tudi industrija. V Ljutomerskem grbu je upodobljen dirjajoči konj – enorogi konj na srebrnem ščitu. Kraj je namreč znan po najstarejšem konjeniškem društvu v Sloveniji. Tukaj je edino območje reje kasačev. Na hipodromu prirejajo po 4 dirke na leto.
V 15. do l7. stoletju so trg močno ogrožali Turki, leta 1704 pa so ga požgali Kruci, to so bili kmečki uporniki v madžarskem okolju. V drugem polletju 17. stoletja so se tukaj dogajali številni čarovniški procesi.
Še eno posebnost ima Ljutomer iz zgodovine: tukaj je bil leta 1868 prvi tabor za Zedinjeno Slovenijo. Na taboru se je zbralo več tisoč ljudi. Ljutomer je postal mesto že leta 1927. Izjemen spomenik v mestu je cerkev sv. Janeza Krstnika.
Malo pred Ljutomerom smo zavili desno proti RAZKRIŽJU. To je naselje ob meji s Hrvaško. Kraj je pri nas postal bolj znan po tem, kako se je Vida Žabot, nekdanja nuna, borila za to, da v cerkvi svetega Janeza Nepomuka uvedejo bogoslužje v slovenskem jeziku.
Cerkveno območje je do leta 1994 spadalo pod zagrebško nadškofijo, šele po tem letu je prešlo pod mariborsko nadškofijo.
V cerkvi smo videli dragocen, s školjkami prevlečen križ, ki so ga iz Indije prinesli Španci po zmagi nad Nizozemci.
V Razkrižju smo obrnili proti severu, prečkali smo Muro in prišli v pravo Pomurje ali Prekmurje. Pokrajina se deli na Ravensko, Dolinsko in Goričko.
Reka Mura, ki izvira v zahodnem delu Nizkih Tur v Avstriji kot Mur, teče pri nas nekaj časa kot mejna reka med Slovenijo in Avstrijo, potem teče po Sloveniji, nato je spet mejna reka – sedaj med Slovenijo in Hrvaško. Od l3. stoletja do leta 1918 je po reki tekla avstro-ogrska meja, ločevala je slovensko prebivalstvo in ustvarila razlike v narečju, folklori in miselnosti, še zdaj značilne za Prleke na desnem in Prekmurce na levem bregu. Ravninski del Pomurja je največje strnjeno kmetijsko območje v Sloveniji.
Poleg katoliške veroizpovedi so tu samostojne cerkve evangeličanska, binkoštna in druge.
Na bregovih Mure je bilo med prvo in drugo svetovno vojno več kot 40 plavajočih mlinov, sedaj je samo še Babičev mlin pri Veržeju.
Pred nami je TURNIŠČE, ki spada med najstarejša naselja na Dolinskem. Na začetku novega veka je bilo Turnišče svobodno mesto z razvito obrtjo in trgovino. Stara župnijska cerkev Marije Vnebovzete je prvič omenjena v 13. stoletju. V njej je najbolj izjemna poslikava enajstih prizorov legende o boju ogrskega kralja sv. Ladislava.
Predno smo prišli do BUKOVNIŠKEGA JEZERA, smo šli skozi DOBROVNIK. To Je za Lendavo drugo največje dvojezično naselje v Pomurju, saj je tričetrt prebivalcev madžarske narodnosti.
Prišli smo do manjšega umetnega Bukovniškega jezera, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Bukovnica. Ob jezeru je zelo prijeten prostor za rekreacijo.
V bližini jezera je božjepotna kapela sv. Vida. Ob njej pa je čudodelni studenček. Voda iz tega studenčka zdravi oči.
Tukaj smo si vzeli kar malo več časa za počitek in sprehod ob jezeru in za postajanje ob označenih energetskih točkah, kjer izžarevajo zdravilne moči za zdravljenje različnih bolezni.
Vsi zdravi in dobre volje smo se odpeljali proti BOGOJINI. Kraj omenjajo že v 13. stoletju. Nad vasjo so na vzpetini vinogradi, pod njimi pa je ena najpomembnejših stavb sakralne arhitekture na Slovenskem, to je župnijska cerkev Gospodovega vnebovhoda. Arhitekt Jože Plečnik je v letih 1925 do 1927 dodal stari gotski cerkvi novo podobo. Posebnost je notranja dekoracija. S prekmursko keramiko sta okrašena raven hrastov strop in glavni oltar. Ko smo se najavili za obisk, nam je župnik prijazno ponudil, da bo pustil odprta cerkvena vrata, ker njega ne bo takrat doma. Lahko si bomo ogledali vse posebnosti in zanimivosti v tej cerkvi. Ob oltarju so visele na dolgih pecljih na vsaki strani znamenite prekmurske buče. PREKMURSKA KERAMIKA – to so bili pisani keramični krožniki, ki so popolnoma zakrili lesen strop. Lahko bi šli še v okrogli zvonik, od koder bi imeli čudovit razgled po dolini.
Ker smo imeli še dolgo pot pred seboj, smo se iz Bogojine odpeljali in se skozi Moravske toplice pripeljali v MURSKO SOBOTO. Tukaj bo spet malo daljši postanek, ker smo šli v Pokrajinski muzej. Ogledali smo si razstavljene predmete, nismo pa bili deležni kakšne bolj izčrpne razlage.
Ko smo prišli iz muzeja nas je zunaj pričakal veter in dež. Samo par naših izletnikov sem prepričala, da smo stekli v park pogledat l6 metrov visok spomenik, na katerem sta na eni strani naš partizan, na drugi pa ruski vojak, vsak s svojo brzostrelko. Na sredi med njima je stal top. Veliko kasneje sem nekje čitala,da so top s spomenika odstranili. Spomenik je delo kiparja Kalina.
Poleg še drugih spomenikov, je ob vhodu na pokopališče 11 tonalitnih kock z imeni 516 sovjetskih vojakov, ki so padli v sklepnih bojih ob koncu druge svetovne vojne v Pomurju.
Zaradi slabega vremena si nismo kaj bolj ogledali Mursko Soboto. Imeli smo še kar precej dolgo pot pred seboj. Namenjeni smo bili na Goričko do kraja GRAD, ki je največje naselje na Goričkem in je 20km oddaljeno od Murske Sobote. Grad spada med najstarejša naselja v Prekmurju. Prvič je bilo omenjeno kot Lindua, nato pa kot Gornja Lendava. V okolici so številni griči, med katere so ponekod vsekane strme doline, ki tu pa tam tvorijo prave male kanjone.
Severni del Goričkega je bil poseljen že okrog leta 800 pred našim štetjem. O tem pričajo najdbe v Pertoči. V času Rimljanov je tu potekala rimska cesta, ki je bila priključena na cesto Ptuj – Savaria
V šestem stoletju so se tukaj naselili Slovani, skupaj z Avari. Novi val vpadov se je nadaljeval s prihodom Madžarov, ki so se ustalili v Panonski nižini in začela je nastajati meja med madžarsko in avstrijsko poselitvijo.
Grajsko poslopje spada med najobsežnejše fevdalne komplekse na Slovenskem. Ozemlje okrog današnjega gradu je kralj Bela III. v 12. stoletju vključil v madžarsko državo in ga podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Grad je sezidal viteški red templarjev. Vgradu so ogromne kleti in ječe. Celota je obsegala velik vrt pred gradom z dvema ribnikoma. Znotraj grajskega obzidja je globok vodnjak, vsekan v živo skalo. Tudi v ta grad ni bilo enostavno priti. Obdan je bil z opazovalnimi stolpi, vhod so zapirala močna grajska vrata, ki so jih čuvali stražarji.
Grofija je imela leta 1743 pet pisarjev in nadpisarja, kar priča o veliki moči gornje lendavske gospoščine. Lastniki gradu so bili cisterijanski samostan iz Monoštra, templarji in razni madžarski lastniki in to do propada Avstroogrske.
Na obronkih zaselka Kaniža stoji grobnica grajskih velikašev, imenovana kripta.
Ob cesti med Krupilnikom in Gradom stoji kužno znamenje Beli Križ v spomin na kugo, ki je morila v 18. stoletju. Baje je za kugo umrl tudi avstrijski cesar in ogrski kralj Karel VI.
V teh krajih je bilo središče redovnikov templarjev, ki so se udeleževali križarskih vojn. Bilo je tudi središče ene najstarejših župnij v Prekmurju.
Reformacijsko gibanje se je tukaj močno širilo. Prvi razširjevalci so bili plemiči, gospodarji Gornje lendavske graščine. Popolna svoboda veroizpovedi je odprla vrata širjenju protestantizma. Predikanti, ki so bili pregnani iz Kranjske in Štajerske, so se naselili na gradove prekmurskih velikašev. S seboj so prinesli slovenske knjige. Luteransko gibanje je ustvarilo prve stike med književnostjo na Kranjskem in obrobnim Prekmurjem.
Evangeličanska skupnost ni trajala dolgo..
Na Goričkem se je iz zahodne Nemčije razširjal tudi kalvinizem in to na Madžarsko, od tam pa v Prekmurje
Notranjih prostorov gradu si nismo mogli ogledati,, ker so ga prenavljali – verjetno ga še -grad je ogromna stavba, ima 365 sob. Notranja oprema , ki je bila po sobah je bila shranjena v grajski kapeli in ni bila urejena za ogled.
Če bi bilo malo bližje, bi si šli pogledat še eno posebnost na Goričkem. Šli bi v kraj Ženavlje,kjer se je leta 1934 srečno končala vesoljska avantura dveh belgijskih znanstvenikov, ki sta v 250kg gondoli vzletela nad Brusljem. Največjo višino 16.000 metrov sta dosegla nad južno Nemčijo. Trinajst ur sta trpela zelo hud mraz. Zato sta nad Ženavljami iz gondole spustila vrv in pristala med fižolom in bučami. Izmučena sta padla na tla in zaspala. Zaradi hudega mraza in nenadne spremembe tlaka so jima popokale žilice na obrazu, da sta bila vsa plava. Ljudje, ki so j ih prišli gledat so mislili, da sta nezemljana.
Vse se je srečno končalo. Kasneje so jim občani Gornjih Petrovcev postavili med fižolom bronast spomenik, ki simbolizira vesoljno sfero z luknjami.
Zapustili smo Grad v kraju GRAD na GORIČKEM in se peljali proti Ledavskemu jezeru, kjer smo ob jezeru v Kraščah imeli naročeno kosilo. Krajev skozi katere smo se peljali, se ne spomnim – zelo daleč je bilo, pa še malo smo zašli, predno smo prišli v Krašče.
Po kosilu smo še postali ob jezeru, ki je poleti privlačno za kopanje in vodne športe. Ob jezeru živi ogrožena vidra, pozimi pa tukaj prezimujejo ptiči plojkokljuni, pobrežniki in orel belorepec. Jezero je postalo naravno vzgajališče divjih rac.
Sedaj pa smo se pripravili za pot proti domu. Pravijo, da je Slovenija majhna. Ampak če se od severnega dela Goričkega odpraviš proti Ljubljani, pa Ljubljana ni za prvim vogalom. Kar nekaj kilometrov smo prevozili, mimo Radencev, skozi Slovenske gorice, čez Štajersko, Jože nas je srečno pripeljal v bližino Ljubljane, potem pa samo še čisto malo pa smo prišli domov.