Črnomelj
20. aprila 1995 smo šli prvič v Belo Krajino. Ker mi kraji po Beli Krajini niso bili prav nič znani, sem med naslovi turističnih agencij poiskala naslov agencije, ki mi je bil najbolj všeč. To je bil naslov Klepčeve agencije v Pustem gradcu.
Telefonirala sem in se dogovorila za datum izleta, kam naj se pripeljemo in ob kateri uri. Ne vem več kaj je bila tista velika stavba v Črnomlju, kamor smo se pripeljali.
Pred stavbo nas je čakala vodička gospa Ana Klepčeva. Pozdravili smo se, kot da se že dolgo poznamo, čeprav smo se šele pravkar prvič videli.
Njihova agencija je v bližini Dragatuša, zato smo se najprej odpeljali v tisto smer.
Predno bom nadaljevala naš izlet, bom najprej prepisala iz knjige, izdane pri Mohorjevi družbi leta 1986, opis Bele Krajine. Opis je delo geografa Matjaža Puca. Tako pravi:
»BELA KRAJINA je kot pokrajina za Slovenijo nekaj prav posebnega. Ne samo, da ima drugačno naselitveno zgodovino, da se razlikuje po govoru, narodni noši ter običajih, tudi sama podoba pokrajine je svojevrstna.
Čeprav tudi tukaj prevladuje apnenec, torej kraški pojavi, pa se Kras Bele Krajine obnaša drugače . Gričevnato in vrtačasto pokrajino preraščajo večinoma brezovi gozdovi, znani belokranjski steljniki z bogato podrastjo orlove praproti in lisičnjaka. Skoraj povsod je apnenec, razen v nekakšnem otoku neprepustnih kamnin, južno od Črnomlja – to je ostanek usedlin nekdanjega Panonskega morja . Ob robu visokih planot Zapudja in Mirne gore na severu je ponekod vrsta izvirov že na apnencu, ki nato napajajo reko Lahinjo, ta skoraj teče po apnencu v globoko zarezani grapi s strmimi bregovi.
To je tako imenovani plitvi kras, kjer večina večjih voda teče po površini, jame pa so manjše in vse kmalu pripeljejo do vode. Voda se pojavlja tudi v večjih in globljih vrtačah. Ena takšnih najlepših in najzanimivejših voda v Beli Krajini je KRUPA, oziroma Krupica, teče samo dva dobra kilometra po soteski in se nato izliva v Lahinjo. Najslikovitejši je njen izvir pod mogočno previsno steno. Kmalu po izviru zajezuje tok bližnja žaga, tako da ustvarja pravcato jezerce. Če hočete odkriti še malo romantike v naravi, obiščite izvir Krupice, je res nekaj nenavadnega in kar preseneti v navidezno enolični pokrajini.«
Posebna znamenitost v tem delu Bele Krajine je Krajinski park Lahinje in Nerajčice. Povirje teh dveh rek je občina Črnomelj zavarovala kot krajinski park. Pozornost pritegne Lahinja, ki prihaja iz zanimivih kraških izvirov, za sotočjem z Nerajčico je že prava rečica in v njej so že ribe, najbolj pogost je klen, rdečeoka, podust in ščuka. Tod živi že zelo ogrožena vidra. Velik del krajinskega parka zavzemajo polja, hkrati pa lahko doživimo še zelo ohranjene LAHINJSKE IN NERAJSKE LUGE.
Obe močvirji sta nastali ob nekdanjem rečnem okljuku, ob visokih vodah sta redno poplavljeni, zato se jih kmetje izogibajo. Ampak vodička Ana nas je vseeno malo popeljala po teh močvarah . Tu še uspeva močvirsko rastlinstvo, pogosti so šaši, ločje, močvirska in pegasta kukavica, močvirski svišč in francoski šipek.
V južnem delu je več kraških pojavov, udorna vrtača, topli izvir, naravni most, izstopa pa jama Djud, pred njenim vhodom je naravni mostič, za ogled jame pa je potrebno spremstvo vodiča. Od tukaj smo se potem popeljali proti in po Dragatušu.
V Dragatušu nam je vodička pokazala hišo Župančičevega očeta. Pesnik Oton Župančič je tu hodil v osnovno šolo in v tej hiši je urejena spominska soba.
Predno bom nadaljevala z opisom krajev, naj še malo omenim pesnika Župančiča. Iz Dragatuša smo zapeljali še v Vinico, kjer pa je rojstna hiša pesnika, v kateri se je rodil leta1878. Oče je bil trgovec – gostilničar, mati pa je bila hrvaškega rodu. Župančič je gimnazijo obiskoval v Novem mestu. Tu se je seznanil s Kettejem, Murnom in Cankarjem in postal eden od štirih predstavnikov moderne. Opus njegovih del je ogromen, pisal pa je tudi pesmi za otroke. Leta 1900 je izšla zbirka otroške poezije Pisanice. Med njimi je pesmica, Čebelica in Ciciban, ki jo še danes znam celo, saj sem jo nič kolikokrat pripovedovala mojima dvema sinovoma, ko sta bila še majhna. Naj povem samo par vrstic:
Čebelica leti z neba,
leti, leti vse nižje,
vse nižje in vse bližje
čebelica leti z neba
Čebelica, od kod in kam
te nesejo peroti
po jasni zračni poti,
čebelica, od kod in kam …
Po osvoboditvi je leta 1945 izšla njegova zadnja pesniška zbirka, ZIMZELEN POD SNEGOM, s pesmimi, napisanimi med vojno.
V svoj opis izleta sem morala vsaj malo dodati o Otonu Župančiču, pesniku Bele Krajine.
Sedaj pa bom nadaljevala običajno opisovanje krajev. Nazadnje sem napisala, da smo iz Dragatuša zapeljali v Vinico,
Bližnja okolica Vinice je bila poseljena že v prazgodovini. Nad naseljem so odkrili obsežni gradišči, v bližini pa grobišče prazgodovinskih Japodov. Številni zanimivi predmeti, ki so jih takrat rajnim namenjali za posmrtno življenje in jih polagali v grobove, so pred prvo svetovno vojno zamikali vojvodinjo Meklenburško Ta je leta 1906 do 1907 dala prekopati grobove, izkopano arheološko gradivo je nato odpeljala v tujino. Leta 1934 so ga prodali na dražbi v New Yorku, danes krasi arheološko zbirko Harvardske univerze v ZDA.
Prvi arhivski zapis o srednjeveški Vinici je iz leta 1082, ko je tedaj skromno naselje prešlo v last Konrada Turjaškega. V času turških napadov je bilo naselje, ki ga je oklepalo močno obzidje, pomembna obrambna postojanka. Težke čase je doživljalo zlasti v letih 1469 do 1591, ko so Turki v eno smer prodirali in v drugo bežali čez reko Kolpo prav pri Vinici.
Ko so turški vpadi prenehali, so ljudi še dolgo strahovali hajduki. Roparsko hajduštvo je oblastem uspelo zatreti šele v začetku 19. stoletja.
Tudi Vinico je leta 1941 zasedla italijanska vojska. Po kapitulaciji Italije so bile tu številne partizanske ustanove. Sredi Vinice je spominski dom Otona Župančiča. V hiši je skromen muzej z zbirko del in dokumentov iz pesnikovega življenja.
Potem smo iz Vinice peljali nazaj in iz Dragatuša prišli v PUSTI GRADAC. Od tukaj pa je bila doma naša vodička, gospa Ana. Pri hiši imajo mlin in žago. Gospa nam je razkazala, kaj vse so našli pri razkopavanju po njivah. Najdeni predmeti potrjujejo nepretrgano poseljenost od kamene dobe naprej. Razložila nam je od kod ime PUSTI GRADAC. V času turških vpadov je na bližnjem gričku, kjer je sedaj cerkvica, vedno kdo stražil, da je opozoril vaščane, če so se bližali Turki. Kraj se je imenoval Gradac, stražar pa je vpil: »Beži, pusti gradac, beži!! ) In tako je iz Gradca nastal PUSTI GRADAC.
Malo smo še ostali pri Klepčevih, da smo se še pozdravili z lastnikom agencije, gospodom Klepcem, ki verjetno skrbi tudi za mlin. Radi bi kupili kaj več ajdove moke, pa kakor je izgledalo, jim številni obiski vse sproti pokupijo .
Počasi smo se od Klepčevih odpravili in se odpeljali v smer proti Semiču. Namenjeni smo bili ogledati si izvir reke Krupe, ki izvira nekaj kilometrov pred Semičem. Ko smo spet peljali mimo Črnomlja, smo peljali ob železnici, v bližini kampa Podzemelj je kraj Gradac – ne Pusti Gradac – tam železnica napravi ovinek in odpelje desno proti METLIKI, mi pa smo že skoraj bili pri izviru Krupe.
Krupa priteka izpod mogočne 60 m visoke previsne stene. Voda ima pri izviru vse leto temperaturo okrog 11 stopinj C in je je dovolj, da takoj za izvirom žene mlin in žago. Od poti, kjer je ostal avtobus, smo šli v tisto kotanjo, da smo od blizu videli ogromno skalo, iz katere priteka Krupa. Njeno vodo so hoteli uporabiti za vodovod, ki naj bi dajal pitno vodo večini Bele Krajine. Tovarna v Semiču pa je z odlaganjem strupenih odpadkov vodo onesnažila, da ni več pitna.
Vodička nam je razlagala, naj bi v teh skalah gnezdili krokarji in da je v skalah nekje vklesan obraz boga Mitre, vendar se slabo vidi.
Res pa je v bližini v ROŽANCU v manjši kraški vrtači mitrej, svetišče rimskega sončnega boga. V naravno steno je vklesana podoba boga mitre v boju z bikom. Čeprav ni bilo preveč daleč, nismo šli v Rožanec.
V Semiču nam je vodička naročila kosilo, zato smo se sedaj odpeljali v gostišče.
Po kosilu je prišel za nami v Semič gospod Klepec, da smo se poslovili in da je gospa Ana imela prevoz do doma .
Kako pa naj sedaj napišem po kateri cesti smo šli pa mi domov, ko pa o tem nimam nič napisanega. Mogoče smo šli skozi Žužemberk, ker bi bilo najbližje. Ampak Žužemberk sem opisala, ko smo se vračali z izleta po Novem mestu.
Mahnili jo bomo kar čez Jugorje, saj v resnici sem zdajle doma, ko to pišem in je vseeno katero pot izberem. Če bi pa kdo od tistih bral, ki je bil takrat na izletu, je pa gotovo prav tako pozabil kot jaz.
Iz Semiča se bomo odpeljali proti Metliki, se tam vključili na cesto proti Novemu mestu, se peljali najprej še preko 513 m visoke Vahte, nadaljevali pot do Novega mesta, potem pa do Trebnjega, kjer pa bomo imeli postanek, tako kot smo navajeni, kadar gremo na Dolenjsko. V motelu v Trebnjem si bomo privoščili zaželeno kavico, potem pa ne bo več pretirano daleč, da bomo prišli na Lavrico.