Encijan
Kako naj opišem današnji izlet? 51 članov našega DU Lavrica se nas je zbralo. Do zadnjega sedeža je v avtobusu vse zasedeno. Vreme se je držalo malo bolj kislo, vendar brez kakšnih posebnih padavin. Čeprav je že september – smo namreč 7.9.1995 – pa gremo vseeno na Gorenjsko. Verjetno je bilo še lepo toplo vreme, ko smo vpisovali prijave, z mislijo, da bo tudi čez 14 dni še tako. Ne bo pa nič hudega, če bo kaj padalo, saj imamo streho nad glavo. Danes je izlet zamišljen tako, da bomo le uživali v naravi, nobenih ogledov nimamo naročenih in nobenega vodiča ne bomo imeli s seboj.
Sedaj pa le začnimo z izletom. Odpeljali smo se proti Gorenjski do Kranja. Z glavne gorenjske ceste smo zavili na cesto, ki gre na Jezersko. Nekako po 12 km smo s te ceste zavili levo in se odpeljali v PREDDVOR. Kraj ima tako ime menda zato, ker so bili tukaj kar štirje gradovi in to grad TURN, grad HRIB, grad PREDDVOR in danes že popolnoma v razvalinah PUSTI GRAD. Lastniki teh gradov so bili v glavnem tuji fevdalci, ki so poklanjali posestva cerkvi in samostanom ali pa drugim novim posvetnim lastnikom. Nekaj časa so bili lastniki tudi Celjski grofje.
Grad TURN – v njem je živela prva slovenska pisateljica Josipina Turnograjska, ki je zelo mlada umrla. K njej je veliko zahajala Prešernova neuslišana ljubezen Julija Primičeva..Iz takratnega družabnega življenja se vidi, da je bil Preddvor že sredi prejšnjega stoletja letoviški kraj. Grad je preurejen in je sedaj v njem dom za ostarele.
Grad PREDDVOR stoji sredi vasi ob cerkvi. Takoj po koncu vojne, po osvoboditvi, so bili v njem otroci »Bosančki« – vojne sirote. V letu l974 pa se je vanj vselil Vzgojno varstveni dom za osnovno šolsko mladino.
Grad HRIB – po osvoboditvi je bilo tukaj okrevališče za tuberkulozne bolnike, od leta l963 pa je grad preurejen in služi kot hotel BOR. Pri graščini so ostanki arboretuma, izstopajo sekvoje, tsuge, duglazije in cedre. Posebna zanimivost je dvostrani gabrov drevored, pravijo mu tudi poročni drevored. Če se mladoporočenca sprehodita pod spletenimi krošnjami, jima je menda zagotovljena petdeset letna zvestoba. Grad, oziroma hotel BOR, stoji ob umetnem jezeru Črnava. Prodnato jezersko obrežje je primerno za kopanje, jezerska površina za veslanje in pozimi za drsanje. Jezero napaja rečica Bistrica, ki potem izteka iz njega in se kmalu zlije v Kokro.
Preddvor leži prav pod Storžičem, na eni strani je Tolsti vrh, na drugi strani pa je Zaplata in na njej gozd, ki ga je po pripovedki odnesel hudič dvema kmetoma, ki sta se zanj prepirala. Ob cerkvenem zvonjenju je hudič izgubil moč in gozd je ostal sredi pobočja. Ta krajevna znamenitost je zaradi nenavadne oblike daleč opazna. Na spodnjem robu gozda sta lovska koča in studenec. Storžič je visok 2132 m in zaradi stožčaste oblike, po kateri je dobil ime, je markantna, daleč vidna in izredno razgledna gora. Dostop na Storžič je mogoč iz Mač ali Bašlja. Po dveh urah in pol pridemo do doma Kokrškega odreda na Kališču, ki je na višini 1534 m, od tu do vrha Storžiča pa je še eno uro in 45 minut. Kraji okrog Preddvora, to so Breg ob Kokri, Mače , Bašelj, Sveti Jakob, imajo vsak kakšno znamenitost.
Sedaj se bomo od Preddvora poslovili in nadaljevali pot proti Begunjam. Tukaj je grad, v njem je bila v 19. stoletju ženska kaznilnica. Med drugo svetovno vojno so bili gestapovski zapori. V njih je bilo zaprtih 12000 Slovencev, nad 5000 so jih poslali v taborišča, 1282 pa so jih ustrelili. Njihovi grobovi so ob gradu in v dolini Drage. Odpeljali se bomo v Drago , kjer bomo počastili spomin na te žrtve.
Pod razrušenim gradom KAMEN smo oživili zgodbo o Pegamu in Lambergerju. Pegam je bil češki vojščak, ki je ropal po slovenskih gradovih. Lamberger pa je bil član plemiške rodbine, verjetno iz Ziljske doline. V spopadu je Lamberger premagal Pegama. Cesar mu je zato podaril grad Kamen v trajno last.
Iz Begunj smo se potem odpeljali proti Žirovnici in to po POTI KULTURNE DEDIŠČINE. Pot so speljali med več naselji pod Stolom, v katerih so se rodili pomembni slovenski možje. To so bili Matija Čop, ki se je rodil v Žirovnici, v Breznici se je rodil čebelarski strokovnjak Anton Janša, v Doslovčah se je rodil duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar, v Rodinah duhovnik in pisatelj Janez Jalen in v Vrbi pesnik France Prešeren
Pot smo nadaljevali skozi Jesenice, dokler nismo prišli v Rateče. Še malo pa bomo v Planici. Tukaj smo se potem kar odločili, da gremo z avtobusom v Tamar in smo tja tudi srečno prišli. V Tamarju pa smo se kar malo porazdelili – ena skupina je ostala pri koči, druga skupina je šla k slapu Nadiža. To je močan kraški izvir, iz katerega odteka voda po 100 m dolgem slapišču, nato ponikne v ledeniške morene in znova privre na dan v Zelencih pod Ratečami. Del voda se pretaka proti Italiji. Tretja skupina pa se je podala za kočo proti Jalovcu. Škoda, da je bilo slabo vreme, v sončnem vremenu bi bil čudovit nepozaben pogled na to goro.
Vkljub čemernemu vremenu smo se naužili pravega planinskega zraka. Morali pa smo se počasi odpeljati nazaj v Planico, kjer smo imeli naročeno kosilo.
Na vabilu je bilo napisano, da bomo po kosilu šli še malo čez mejo v Trbiž. Verjetno je tudi to prispevalo za tako številčno udeležbo. V Trbižu smo se sprehodili med stojnicami, ne vem, če je kdo sploh kaj kupil. Odpravili smo se na dogovorjen prostor, kamor nas je prišel šofer iskat., potem smo se odpeljali proti domu. Zaželeli smo si še, da bi imeli na naslednjem izletu lepše vreme.