Škofja Loka
Petindvajsetega septembra leta 2001 smo šli na izlet proti Gorenjski, vendar ne pod planine. Že pred Kranjem smo zavili levo in šli proti Škofji Loki. Parkrat smo res šli skozi Loko, ampak se nismo ustavljali, za danes pa smo bili naročeni za ogled v gradu. Ob najavljeni uri smo prišli v grad in sprejela nas je prijazna kustosinja. Povabila nas je v sobo, kjer smo posedli v klopi in poslušali njeno pripovedovanje o zgodovini Škofje Loke. Potem smo šli v drug večji prostor, kjer smo si ogledali razstavljene predmete. Slišali in videli smo veliko zanimivega. Vendar po toliko letih je že vse izpuhtelo iz glave.
Običajno sem pred vsakim izletom pripravila opis krajev in znamenitosti, da sem lahko kaj povedala, za ta obisk v gradu pa mi ni bilo treba.
In kako naj sedaj kaj napišem? Če nisem takrat pred izletom kaj več prebrala in si šla ogledat, moram to storiti sedaj.
Pa začnimo z zgodovino ŠKOFJE LOKE.
Mesto je leta 1973 praznovalo tisoč letnico obstoja. Takrat je cesar Oton II podelil freisinškemu škofu Abrahamu staro naselje, današnjo Staro Loko, vso Selško ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja.
Loko prvič omenjajo kot trg leta 1248, kot mesto pa 1274. Glavar, ki je stanoval v mestnem gradu, je imel nad podložniki celo sodno oblast.
Na vzpetini Krancelj so dali škofje zgraditi obrambni stolp in grad. Mesto so obdali z obzidjem. Ob mestu sta skromneje živela PUŠTAL na desnem bregu Poljanske Sore in STARA LOKA na levem bregu Selške Sore.
V mestu se je razvilo obrtništvo. Nekateri so se ukvarjali z obrtjo in kmetijstvom., polja so bila zunaj mestnega obzidja.
Obzidano mesto ni bilo povsem varno. Leta 1457 ga je požgal vojskovodja Celjskih grofov Jan Vitovec, leta 1476 so ga napadli Turki, leta 1511 pa ga je porušil potres.
Na zgodovino mesta je vplival protestantizem. Leta 1601 je protireformacijska komisija sklicala na Loški grad uporne meščane in sežgala protestantske knjige.
Obrtniki so bili organizirani v rokodelskih cehih, ki so se kot bratovščine ohranili skoraj do druge svetovne vojne.
Ob tovarni sukna, kasneje tovarni klobukov, so postavili prvo hidroelektrarno, kasneje se je tovarna turbin, ki je bila ustanovljena leta 1922, preusmerila v izdelovanje hladilnih naprav.
Ko so leta 1869 speljali železnico, so progo speljali 3km vstran od mesta. Tako je mesto gospodarsko zaostalo za Kranjem.
Sedaj bom malo opisala mesto in ulice. Z avtobusom sem se pripeljala na avtobusno postajo. Na postaji je stalo kar veliko avtobusov, ki povezujejo mesto z malo bolj oddaljenimi kraji. Avtobusna postaja je na Kapucinskem trgu. Po trgu sem odšla mimo kapucinskega samostana in cerkve, po kamnitem mostu čez Selško Soro in prišla na začetek Blaževe ulice. Na mostu, ki mu pravijo tudi Kapucinski most, je kip Janeza Nepomuka z loškim grbom na podstavku.
Kip Janeza Nepomuka, ki stoji na mostu, predstavlja grofa in šolnika.
V grbu Škofje Loke je upodobljen zamorec z zlato krono in uhani. Dve različni anekdoti sem prebrala o zamorcu. Ena pravi, da je po mostu jezdil nek mestni veljak, konj se je splašil in padla sta v vodo. Rešil ga je zamorec, ki je bil njegov služabnik..
Drugo anekdoto pa sem prebrala na platoju, ki stoji ob otroškem igrišču ob poti na grad.
Ta pa pravi takole: Freisinški škof Abram je jezdil v Poljansko dolino in na poti ga je napadel medved. Njegov sluga zamorec je medveda ustrelil z lokom in puščico in rešil gospoda. V zahvalo mu je škof obljubil, da bo zato postal slaven. Zamorec z zlato krono in uhani je postal simbol freisinške škofije in s tem Škofje Loke.
Freisinški škof Abram je verjetno Abraham, ki je živel že pred letom 940.
Naj še malo nadaljujem z opisom. Nasproti avtobusne postaje, na drugi strani ceste, je trgovina Na-Ma, za Na-Mo je šola, mimo pa pelje cesta, ki gre iz Stare Loke proti Križni gori. Na vrhu je cerkvica sv. Križa, pod njo pa je gostišče Pri Boštjanu, kjer pa smo že dvakrat bili na kosilu.
Tako daleč nisem šla. Obrnila sem se in šla za avtobusno postajo spet po mostu, ki pa mu menda pravijo brvca. Prišla sem na Mestni trg. Razširjeni cesti podoben trg je bil nekdaj središče družabnega in gospodarskega življenja.
Na trgu je vodnjak iz leta 1883, malo naprej pa je Marijino znamenje iz leta 1751. Na začetku trga je Homanova hiša, meščanski dvorec iz leta 1524, ki je bila najprej last freisinškega škofa. Na obeh straneh trga so večinoma dvonadstropne stavbe s pisanimi pročelji. Veliko je trgovin in raznih ustanov, na eni stavbi sem še celo videla napis »poročna dvorana«. Na koncu trga sem prišla na Spodnji trg in potem na cesto, ki je speljana preko POLJANSKE SORE. Od tukaj sem videla malo oddaljen stek obeh Sor: Selške in Poljanske Sore, potem naprej skozi Gosteče in Reteče proti Medvodam teče samo ena Sora.
Odšla sem nazaj, mimo začetka ozke Poljanske ceste, ki pelje v Poljansko dolino, šla sem mimo občine in navzgor proti gradu.
Do gradu nisem šla. Na drugi strani nad naseljem Puštal je kar visoka vzpetina HRIBEC s cerkvijo svetega Križa iz prve polovice 18. stoletja. Od tam je gotovo eden najlepših pogledov po Škofji Loki.
Moje oglede sem zaključila, čeprav je še ogromno znamenitosti. Odšla sem na avtobus, s katerim sem se odpeljala domov.
Vse to bi si morala ogledati že predno smo šli na ta izlet. Čeprav smo šli takrat samo v grad, bi razlago bolje dojela.
Sedaj bom nadaljevala opis izleta. Iz gradu smo odšli. Z avtobusom smo se odpeljali proti Poljanski dolini in potem proti Žirem. Želja udeležencev, predvsem udeleženk je bila trgovina Alpina ŽIRI.
Po obisku trgovine smo nadaljevali pot mimo Rovt proti Logatcu, pri Uncu smo prečkali cesto in se peljali proti Cerknici oziroma Cerkniškemu jezeru.
V Dolenjem jezeru smo šli h KEBETU gledat maketo Cerkniškega jezera. To je zelo zanimivo. Ne samo da vidiš, kako se jezero polni in potem odteka voda, slišiš tudi ščebetanje ptičkov in šum vode, ki brbota, ko odteka nazaj v notranjost in potem je kar naenkrat pred teboj spet suha pokrajina.
Če smo hoteli ves dan porabiti za izlet, od jutra do večera – do teme, smo se morali zapeljati še kam na pozno kosilo.
To pa smo imeli naročeno pri Mlakarju v Markovcu v Loški dolini.
Od tam smo se potem odpeljali do Sodražice, se v Žlebiču obrnili v smer proti Ljubljani in na Lavrici zaključili naš izlet.