Volčji potok
Najlepši mesec v letu je maj. Narava hiti, kako bi se čim prej vsa odela v cvetje in zelenje. Včasih smo za prvi maj iskali v gozdu prve zelene bukove vejice, sedaj pa gozd vsako leto bolj zgodaj ozeleni.
Danes, 8. maja 1998, gremo v Volčji potok gledat, koliko tulipanov nas še čaka. Upam, da jih bomo še videli, kako so različnih barv in oblik zasajeni tudi na različno oblikovanih gredicah.
V parku je tudi bogata zbirka dreves, ki pa so zasajena predvsem za študijske namene. Volčji potok se razteza na 50 ha. Park je zasnoval po zgledu francoskih parkov sin prvega lastnika Ferdinanda Souvana. Leta 1952 ga je uredila Agronomska fakulteta iz Ljubljane. V parku je tudi 5 urejenih jezer. Tudi okrog teh jezer smo se sprehajali. Ne spomnim se, ali so bili na jezerih tudi lokvanji ali samo račke in ponosni beli labodi
Lani v jeseni smo bili v Mozirskem gaju, ki je veliko manjši od tega parka, zavzema le 6 ha. Ker smo bili v jeseni, se je narava že kar poslavljala. Skoraj ni bilo več cvetja.
V Volčjem potoku smo se naužili lepot in počasi smo morali oditi iz parka. Avtobus nas je čakal na parkirnem prostoru. Posedli smo in se odpeljali proti letališču Brnik., sedaj se imenuje letališče Jožeta Pučnika. Peljali smo se skozi KOMENDO.
Naj tukaj malo opišem Komendo. Vas je staro cerkveno središče, saj je prvotna župnijska cerkev sv. Petra omenjena že leta 1147. Novo baročno so zgradili po letu 1727 – po potresu leta 1895 so jo obnovili in povečali. Tudi pri gradnji te cerkve je sodeloval arhitekt Jože Plečnik. Po njegovih navodilih so jo dodatno opremili in uredili dvorišče po njegovih načrtih. Kamnito gotsko znamenje iz leta 1510 krasi grb malteškega reda, ki se je v Komendi naselil v 13. stoletju in njemu je pripadala komendska graščina. Malteški viteški red je predvsem pospeševal konjerejo. Konjerejska tradicija se ohranja s konjeniškim klubom in hipodromom. Konjske dirke imajo tu tradicijo še iz Valvazorjevih časov. V Komendi je živel in delal duhovnik Peter Pavel Glavar, znameniti prosvetitelj, čebelar in sadjar. V njegovi hiši je ohranjena Glavarjeva knjižnica z 2000 knjigami.
Prišli smo do letališča, kjer smo dogovorjeni za obisk in ogled. Uslužbenec letališča nas je sprejel in popeljal na drugo stran letališke stavbe, kjer je ogromno prostora predno se pride do pristajalnih stez. Od tu smo videli pristanek letala in odlet drugega letala. Vodič nam je razlagal vse mogoče podatke o delu letališkega osebja, o kontroli v letališkem stolpu, o varovanju v primeru nesreče in še mnogo mnogo drugega. Kar dolgo časa smo hodili, kako naj rečem, po dvorišču, predno se je od nas poslovil. Čeprav smo bili utrujeni – bilo je tudi vroče – smo šli še na teraso in počakali, če bo priletelo kakšno letalo, da bomo videli, kako po stopnicah prihajajo potniki iz letala. Letala nismo pričakali, zato smo odšli.
Kako so se potem prilegli sedeži v našem avtobusu, kar popadali smo nanje! Odpeljali smo se proti Kranju in od tam proti Škofji Loki. Med potjo smo videli cerkvico na Križni gori. Tja se peljemo. Malo pod cerkvijo je gostišče, kjer imamo naročeno kosilo. Prijazni gostilničar Boštjan in njegova žena sta nam kar hitro postregla. Najedli smo se, tudi odpočili smo se in sedaj smo lahko šli še malo na ogled. Cerkvica sv. Križa je nekoliko višje od gostilne, vendar ne predaleč. Ne spomnim se, če je gostilničar, ki je šel z nami, cerkvico odklenil za ogled, ali ne. Malo nižje na drugo stran gostilne je vas Planica, ki pa nima veze s smučarsko Planico.
Imeli smo še dovolj časa, da bi se še kam zapeljali. Šofer Jože je predlagal, da bi se peljali po Selški dolini do Železnikov, potem pa še 3 km do Dražgoš, da bi šli k tistemu velikemu spomeniku, postavljenemu v spomin na bitko Cankarjevega bataljona januarja leta 1942. Nemci so takrat v vasi pobili 4l domačinov, 81 so jih odpeljali v taborišča , vas so požgali in porušili. Po vojni so preostali vaščani vas obnovili. Štirje zlati oltarji iz 17. stoletja, ki so jih vaščani takrat skrili pred Nemci, so sedaj v Škofjeloškem muzeju.
Iz Dražgoš smo se vrnili skozi Železnike in se potem do Škofje Loke peljali ob Selški Sori. Tukaj se potem združita Selška in Poljanska Sora, naprej teče reka z enim imenom – SORA.
Mi pa smo pod enim imenom – ČLANI DU LAVRICA – srečno prišli do doma.