Novo mesto
Sedemindvajset izletov sem že opisala, ta bo osemindvajseti, in s tem bomo šli po Dolenjski do Novega mesta. Za ogled in opis se bomo ustavili šele v Novem mestu, nekatere malo večje kraje ali kraje, ki so bolj zanimivi, pa bom opisala, ko se bomo peljali mimo ali pa skozi. Tudi pri prejšnjih opisih sem tako ravnala, saj se v vsakem kraju nismo mogli ustavljati.
Za ta izlet, ki je bil 18. marca 1999, smo se ob sedmi uri zjutraj odpeljali z Lavrice, ne proti Ljubljani kot običajno, ampak proti Dolenjski. Vreme je bilo še kar v redu, čeprav je bil šele marec.
Ko smo prepeljali Grosuplje, smo po dobrih 8 km zagledali na strmem pomolu majhno starodavno naselje VIŠNJA GORA. Strmi pomol je bil poleg obzidja in gradu branik pred napadi. Stara cesta Ljubljana – Zagreb je tekla skozi naselje.
Kraj je bil že davno obljuden, tu so našli ostanke keltskega in rimskega taborišča, mimo katerega je držala rimska cesta Emona – Neviodunum oziroma današnje DRNOVO V Krški kotlini. Leta 1490 je tu obstajala cesarska mitnica. Zaradi turške nevarnosti so se tržani konec 13. stoletja preselili na bližnji grič, razvila se je Višnja gora, ki je leta 1478 dobila mestne pravice. Meščani so bili obrtniki, zlasti kovači, nožarji in čevljarji. V 16. stoletju je bila pomembna poštna in vojaška postojanka med Ljubljano in Karlovcem. Čeprav sta bila tu okrajno sodišče in davkarija, je leta 1894 železnica stekla mimo, kraj je tako nazadoval, ker se v njem ni naselila industrija, izgubil je tudi status mesta.
Iz kulturne dediščine lahko povzamemo tole:
Nad mestom so razvaline višnjegorskega gradu, ki je nastal pred letom 1154. Bil je sedež mogočnih grofov Višnjegorskih, ustanoviteljev stiškega samostana. Po letu 1256 je prešel v posest turjaških Auerspergov. Mestni trg krasi vodnjak s kipom J. V. Valvasorja. Višnjani so kot posebno dragocenost hranili veliko okrašeno polžjo lupino, iz česar so nastale številne šaljive zgodbe o priklenjenem polžu. Iz nje so mestni očetje pili ob slovesnih priložnostih. Polž kot simbol mesta izvira iz srednjega veka. Iz zgodovine še to o Višnjegorskih vitezih, da je Žiga Višnjegorski branil Dunaj pred Turki, Fridrik pa je padel v boju s Turki skupaj s Herbertom Turjaškim.
Nekako nasproti Višnje gore na levi strani ceste je STIČNA, s stiškim samostanom. Pri opisu Višnje gore je bilo navedeno, da so stiški samostan ustanovili vitezi Višnjegorski, drugje pa piše, da se je za ustanovitev samostana zavzel Oglejski patriarh Peregrin, ki naj bi bil doma nekje iz teh krajev. Samostan je bil sezidan v 12. stoletju in vanj so se naselili cistercijanci, ki so prišli iz vzhodne Francije. Tako kot druge samostane je avstrijski cesar Jožef II leta 1784 razpustil tudi ta samostan in s tem napravil neprecenljivo škodo na kulturnem področju. Po dobrih sto letih so se v samostan ponovno naselili menihi, ki so prišli od Bodenskega jezera.
Stiški samostan je bil pomembno versko in kulturno središče. Od tu izvira znani stiški rokopis, del ga hrani ljubljanska univerzitetna knjižnica, del pa je shranjen v avstrijski knjižnici na Dunaju. V Stični je bila tudi edina glasbena šola na Kranjskem, v kateri se je verjetno šolal skladatelj Jakob GALLUS – PETELIN. Samostan v Stični pa je znan tudi po patru Simonu Ašiču, znanem zeliščarju.
Še kar nekaj kilometrov imamo do Novega mesta, vmes bodo še TREBNJE, kjer se radi ustavimo v motelu na kavici, tudi danes se ne bomo izneverili tej navadi.
Pred župnijsko Marijino cerkvijo je spomenik F. I. Baragi, misijonarju in škofu med severno ameriškimi Indijanci. V parku pred Domom samorastnikov je zbirka kipov kiparjev samoukov, ki imajo v kraju vsako leto junija tabor.
Stari Trebanjski grad, ki stoji v strmem bregu nad glavno cesto, je bil verjetno zgrajen okrog leta tisoč na rimskih temeljih.
Od Trebnjega naprej smo peljali kar proti Novemu mestu. Pa tudi tukaj ni šlo brez postanka. Malo pred mestom smo zavili čez železniško progo in šli v trgovino Novoteks. Veliko žensk, veliko želja. Ni važno, če se kaj kupi, le videti je treba, kaj imajo, kaj prodajajo.
Iz Novoteksa smo šli nazaj na glavno cesto in peljali v center NOVEGA MESTA, na parkirišče, kjer sem že nekaj dni prej rezervirala prostor. Ko smo izstopili, smo šli najprej po klančku do Kapiteljske cerkve. Tukaj je že veliko let živel, služboval naš vaščan kot kanonik. Ko sem bila nekaj dni prej tukaj, da sem nas naročila za obisk, sva se srečala in povedala sem mu, kdo vse bo prišel z izletniki. In ko smo 18. marca res prišli, nas je že pričakal v preddverju. V cerkvi nas je sprejel prošt, z užitkom smo poslušali njegovo pripoved. Potem nas je popeljal v kripto, nam vse razkazal in z močnim glasom zapel, da se je vse razlegalo.
Iz Kapitlja smo šli v muzej. Že prej sem se dogovorila, da si bomo ogledali samo etnografski del, ker bi nam za vse potem zmanjkalo časa.
Iz muzeja smo odšli v drugo ulico, kjer je razstava del slikarja Božidarja Jakca. Tam smo poslušali pripoved o privatnem življenju Jakčevih.
Potem smo šli v Pugljevo ulico in malo naprej na sprehajalno pot, kjer smo videli skalnati breg nad Krko, ki je obenem služil kot obrambni zid. V tem skalovju so vzidane hiše z značilnimi kukrli in frčadami. To je bil velik izziv za slikarje, predvsem za Jakca in Lamuta. Šli smo še na Glavni trg, ki tvori skupaj z Bregom staro jedro Novega mesta, in je sezidano na levem bregu največjega okljuka, ki ga tukaj dela reka Krka.
Še malo zgodovine Novega mesta. Območje tega dela je bilo v času Keltov in Rimljanov močno poseljeno, vendar ni znano, kako se je v tistem času imenovalo.
Za začetek Novega mesta se šteje leto 1365, ko je avstrijski vojvoda Rudolf IV zametku mesta podelil mestne pravice. Najprej ga je imenoval po sebi RUDOLFSWERT, kasneje se je preimenovalo v Novo mesto.
Mesto , ki je bilo najprej sezidano na levem bregu Krke, se je veliko kasneje začelo širiti še na desni breg. Oba bregova Krke povezujejo mostovi: Šmihelski most, Kandijski most, Ragovski most in nižje še Ločenski most.
Mesto je bilo obdano z močnim obzidjem. Imelo je gornja Ljubljanska vrata in spodnja Karlovška vrata. Vkljub številnim turškim obleganjem je zanimivo, da Turki mesta niso nikoli zavzeli. Niso pa mu prizanesle kužne bolezni in požari.
Največji razcvet je mesto doživelo v času vladanja Marije Terezije. Ustanovljena je bila gimnazija in kasneje Narodni dom, prvi v Sloveniji, kar je kazalo na prebujanje slovenske narodne zavesti.
V Novem mestu je bilo rojenih več znanih Slovencev – znani telovadec Leon Štukelj, slikar Božidar Jakac, baletnik Pino Mlakar. Večji del svojega življenja so tukaj preživeli pisatelj Janez Trdina, pesnik Miran Jarc, novomeško gimnazijo je obiskoval pesnik Dragotin Kette,verzi iz njegove pesmi so vklesani na vodnjaku na Glavnem trgu. Pesmi nisem prepisala, zato je tukaj ne znam napisati.
Med drugo svetovno vojno je bilo Novo mesto prav tako kot Ljubljana obdano z bodečo žico, doživelo je več bombnih napadov in bilo precej porušeno.
Po osvoboditvi se je začel nagel razvoj mesta in industrializacija.
Mesto smo si v glavnem ogledali, se delno seznanili z zgodovino mesta, nato pa smo se odpeljali v l7 km oddaljeno Gabrje na kosilo.
Po kosilu povsod še nekaj časa ostanemo, ne samo v jedilnici, ampak tudi zunaj, da si še malo ogledamo okolico. Tukaj v Gabrju je veliko vinogradov in zidanic, tudi zidanica kmečkega turizma Ivanež, kjer smo imeli kosilo je pod Trdinovem vrhu.
Domov smo se peljali po drugi poti. Najprej smo peljali mimo Dolenjskih toplic, nato smo prišli v Žužemberk, kraj nad strmim bregom reke Krke. Kot trg je bil omenjen že v 14. stoletju. Ob robu naselja je na skalnem robu nad Krko razvaljen grad, ki ga omenjajo že leta 1246. V 14. stoletju je bil v rokah goriških škofov, nato pa Habsburžanov. Sredi 15. stoletja so ga prevzeli grofje Turjaški in ostali lastniki do druge svetovne vojne. Srednjeveško jedro gradu je bilo med vojno požgano in uničeno.
Pred gradom raste lipa, ki je po izročilu zapisana v spomin na grajsko gospodično, ki jo je raztrgal cirkuški medved.
Na razglednem griču nad krajem stoji dvostolpna župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki je imela sedem baročnih oltarjev, glavni je bil iz leta 1768. Cerkev so leta 1944 požgali in porušili v začetku leta 1945. Po vojni so jo na novo pozidali.
Na sosednjem griču je spomenik padlim borcem NOB. Najprej je bil visok spomenik, na katerem so bili napisani borci, ki so padli v bojih po Suhi krajini. Ker je bil spomenik zelo visok, in ker so se napisi že zelo slabo videli, so tisti visoki spomenik odstranili in v polkrogu postavili več nižjih kamnov, na katere so potem napisali imena padlih borcev. Na enem teh kamnov je napisan tudi moj brat, ki je leta 1943 star 28 let padel v tej okolici.
Predno priteče Krka mimo Žužemberka, teče skozi ZAGRADEC, pod Žužemberkom pa se reka nekoliko razširi in umiri, nato pa po štirih kilometrih pri DVORU spet teče v brzicah in slapiščih čez več lehnjakovih pregrad.
Nadaljevali smo pot proti domu, peljali skozi Jurčičevo Muljavo, se pri Ivančni gorici spet vključili na cesto, ki nas je pripeljala domov na Lavrico.