Naj se najprej predstavim – ime mi je Vera, stara sem 87 let – izlete sem pripravljala in jih vodila od leta l992 do vključno leta 2003.
Moje delo v službi ni bilo niti malo povezano s potovanji, ali željo po potovanju.
Po smrti moža, ko sem ostala sama, se mi je kar naenkrat vzbudila želja, da bi kam šla, da bi videla še kakšen kraj razen domačega.
Leta 1988 je bilo pri nas ustanovljeno Društvo upokojencev in kar kmalu so organizirali prvi izlet in nato še nekaj, ki se jih nisem udeležila.
V jeseni leta 1990 so organizirali izlet čez Dolenjsko v Belo Krajino skozi Žužemberk, nazaj domov, na Lavrico, pa skozi Novo mesto.
Takrat sem začutila, da bi lahko vse kraje, ki so bili v programu, opisala, če se je v njih le kaj dogajalo. Res sem v opisu navedla, da je Ressel na reki Krki preizkusil ladijski vijak. Eden od udeležencev mi je oporekal, da to ni res – pa sem mu povedala, da sem to prebrala v knjigi Zakladi Slovenije in v knjigi Slovenija.
In tako se je začelo.
Nabavila sem si čim več literature, kjer sem dobivala podatke o krajih, kamor smo šli na izlet, kupila sem zemljevide, po katerih sem potovala od domačega kraja preko Ljubljane do določenega kraja. Štela sem kilometre, to sem potrebovala za izračun cene izleta. Ker nisem z agencijami hodila na izlete, nisem vedela, kako poklicni vodiči vodijo izlete. Na začetku sem imela kar precej treme, kako nagovoriti udeležence, čeprav so bili pravzaprav skoraj vsi naši domači vaščani.
Naši izleti so bili enodnevni, v glavnem smo obiskali kraje v Sloveniji, včasih pa smo šli še malo preko meje.