Plitviška jezera, Sastavci
V dvajsetem opisu izletov sem med drugim napisala tudi, da smo imeli 52 izletov, ki sem jih jaz organizirala. Dvajseti naj bi bil zadnji, ki sem ga opisala, pa mi je postalo dolgčas in bom poskusila še malo nadaljevati. Opisala bom izlet, ki smo ga imeli 21.6.2001. Šli smo kar na dolgo pot. Od doma smo šli eno uro prej kot običajno.
Na Hrvaškem so na področju Narodnega parka Plitviška jezera, ki zaradi posebnosti in občutljivosti enkratnega fenomena zaslužijo vso pozornost obiskovalcev.
To posebnost in lepoto smo šli pogledat. Mogoče je že bil marsikdo tukaj, lahko bi bil ničkolikokrat, vedno bi lahko užival.
Predno smo se odpeljali, sem naše izletnike še opozorila, naj se prepričajo, če imajo veljavni dokument za čez mejo. Nihče se ni oglasil, to se pravi, da je vse v redu in smo se lahko odpeljali proti Metliki. Krajev med potjo si ne bomo ogledali, le ko bomo preko Gorjancev prišli do Hrasta, se bomo tam ustavili na kavici in potrdili naše naročilo za večerjo, ko se bomo vračali.
Prišli smo na mejo. Na naši strani je vstopila v avtobus policistka, pozdravila, šla po avtobusu in na drugem koncu izstopila. Na hrvaški strani pa ni šlo tako gladko. Ne zaradi policista, ampak zaradi našega Milana, ki ni imel prav nikakršnega dokumenta. Moje opozorilo, predno smo odpeljali z Lavrice, njemu ni nič pomenilo. Po moji prošnji in prepričevanju, da 76 letni naš član živi popolnoma sam in da se bomo zvečer vračali tudi tukaj, ker bomo šli na Hrastu na večerjo. naju je policist spustil in dovolil, da sva šla nazaj v avtobus.
Milan ni rekel ne bev ne mev, kot da on ni nič kriv, da smo se toliko časa zadržali na meji.
Sedaj bom pa le malo omenila Metliko. Peljemo se mimo železniške postaje, ki je na naši levi- Zadnja postaja na naši strani pred Hrvaško so Rosalnice, kjer so tri cerkve – Tri fare in kjer smo bili lansko leto. Prva železniška postaja na hrvaški strani so Bubnjarci, kjer je mejna kontrola na vlaku, oziroma na enem vagonu, ki ropota od Metlike do Karlovca. Slovenijo in Hrvaško razmejuje reka Kolpa.
Med Metliko in Karlovcem, nekje na sredini, je ob železniški progi kraj OZALJ, kjer se je pred mnogimi, mnogimi leti, ko sem bila še čisto majhna, zgodila strašna nesreča. Pri naši mami je bila v reji majhna punčka, nekako mojih let. Pozimi, ko je bilo veliko snega in zelo mraz, jo je prišla iskat mamica, da bosta šli z vlakom v Karlovac. Pri Ozlju se reka Kolpa in železnica čisto zbližata in ker je bilo vse ledeno, je vlak iztiril in cel zgrmel v ledeno mrzlo reko. Tudi punčka, ime ji je bilo Elica in njena mamica, se nista rešili.
Ko sem pripravljala ta izlet, nisem dobila nobene literature o Plitviških jezerih, zato sem šla na vlak in se peljala v Karlovac. Želela sem vsaj približno videti, kje naj bi se zgodila ta nesreča. V Karlovcu sem še poiskala rojstno hišo sodelavke, s katero sva bili skupaj čisto na začetku najine službe. To mi je uspelo. Ni mi pa uspelo dobiti karkoli napisanega o Plitviških jezerih. Končno sem v Ljubljani dobila lepo publikacijo v slovenščini in to na vogalu Slovenske ceste in Kongresnega trga.
Sedaj pa se le peljimo naprej proti Karlovcu. Tudi reka Kolpa priteče v Karlovac, tukaj pa se vanjo izliva reka Korana, ki priteče iz Plitviških jezer.
KARLOVAC – mesto je dobilo ime po ustanovitelju Karlu II Habsburškem, ki je bil poveljnik Hrvaške Krajine. Mesto so začeli graditi leta 1579. Sezidano je v renesančnem stilu obrambnega in življenskega prostora na področju sotočja rek Kolpe, Korane in Dobre. Tukaj je križišče magistralnih prometnic, trgovsko in industrijsko središče.
V mestu je cerkev Svete Trojice, katere posebnost je glavni oltar iz črnega marmorja. Ob cerkvi je samostan. Sredi trga je vodnjak s skulpturami letnih časov. V starem delu mesta imajo stanovanjske stavbe na dvoriščni strani lesene ganke.
V bližini mesta je na griču grad Dubovac, ki je preurejen v hotel.
Pred nami je kraj BUDAĆKA RIJEKA. Hribovje na levi strani je Petrova gora. Na tem področju je bila centralna partizanska bolnica. Peljemo se mimo Veljuna.
Približujemo se SLUNJU, ki je 53km južno od Karlovca. Tukaj so ruševine gradu Frankopanov iz 14. stoletja. Slunj je bil branik pred Turki. Turki so ga zavzeli in v njem nekaj časa tudi ostali. To območje je bilo Vojna Krajina.
Leta l822 je Slunj uničil požar.
Drugi grad SUHI SLUNJ je v bližnjem kraju ZBIJEG. Slunj je glavno središče zgodovinske pokrajine Kordun, ponaša se z lepoto svojih rek, glavna atrakcija so slapovi na reki Korani. Reka teče po globokem kanjonu, okrog katerega se je razvilo edinstveno naselje RASTOKI, kjer so mnoge hiše stare preko 300 let. Ruševine Frankopanske trdnjave v Slunju pričajo o dolgi in burni zgodovini mesta.
Kot pri nas na S oči je tudi tukaj razvito kajakaštvo, rafting, kajak in kopanje.
GRABOVAC – Vstopili smo v območje Narodnega parka Plitvice, ki se razteza na 266 kvadratnih kilometrih površine. Pretežni del, okrog 75 procentov ga pokrivajo gozdovi, nekako en procent jezera in potoki, ostalo pa so travniki in obdelana površina. Od leta 1979so Plitvice uvrščene na listino Svetovne kulturne dediščine pri Unescu.
Plitviška jezera ležijo na stičišču Korduna in Like, na samem izviru reke Korane na nadmorski višini od 480 do 636 m. Delijo se na Zgornja in Spodnja jezera. Pristop k ogledu jezer imajo razdeljen na vstop številka ena in vstop številka dve.
Pri vhodu 2 smo plačali vstopnino in šli do električnega vlaka, ki nas je popeljal do Labudovca pri Zgornjih jezerih.
Višje od Labudovca je Proščansko jezero, v katerega tečeta iz zahodne strani reka Bijela Rijeka, iz vzhodne strani pa Crna Rijeka in se potem pod skupnim imenom MATICA izliva v Proščansko jezero. Ta predel ni urejen za obiskovalce.
Ko smo izstopili iz vlaka, smo šli nekaj časa peš od Zgornjih jezer, od Ciginovca od Okrugljaka, od Galovaca in Gradinskega jezera do jezera KOZJAK, ki je največje. Po dolžini meri 2350 metrov, širina pa variira – nekje je ozko, drugod pa bolj široko.
Pravijo, da je jezero, ki se imenuje tudi Kozje jezero, dobilo ime po legendi, ki pravi, da se je v jezeru utopilo 30 koz, ki so bežale po tankem ledu pred volkovi z obale na otoček.
Na jezeru Kozjak smo šli na ladjico in se pripeljali do Spodnjih jezer do Kaluđerovca, od tam smo šli proti vhodu številka ena, od koder smo videli glavno atrakcijo—to je pad potoka Plitvice z vertikalne skale, visoke 70 metrov.
Voda je tukaj izdolbla votlino, ki je podobna kotlu in v kateri v času pomladnih poplav bobni pad širokega slapu.
Z razgledne točke nasproti Sastavcev se nad jezerom Kaluđerovac vidi velika odprtina podzemne jame Šupljare. V zadnjem jezeru, od koder smo šli na naš avtobus, to je od Sastavcev, kjer reka Plitvica tvori slapove, izvira reka Korana in potem teče po globokem kanjonu proti Slunju in naprej kot kraška reka proti Karlovcu.
Tako smo zaključili oglede Plitviških jezer. Predno smo odšli proti našemu avtobusu, smo še malo posedeli pri hotelih. Takrat pa je priletelo kot strela – Milana ni!
Stekla sem k našemu avtobusu, prepričana sem bila, da je šel k šoferju v avtobus. Ni ga bilo. Šla sem proti hotelom, da bom prosila ostale izletnike, naj mi ga pomagajo iskat. Na drugi strani ceste, stran od ostalih naših izletnikov, sem od daleč pod nekim drevesom zagledala bose noge. Šla sem pogledat in res je bil naš Milan. Ne da bi komu kaj rekel, se je oddaljil in sladko zaspal. Vseeno sem imela srečo. V vseh letih , ko sem organizirala izlete je bil to edini primer, ki mi je povzročil take skrbi. Zato pa sem ga opisala.
Sedaj smo bili na avtobusu vsi. Še na večerjo smo se odpeljali na Hrast nad Metliko, potem pa proti domu. Predtem smo seveda imeli še en postanek – meja. Tokrat ni bilo težav.
Videla pa sem policista, ki je od daleč opazoval naš avtobus. Malo sem mu pomahala in ker je tudi on dvignil roko v pozdrav, sem vedela, da je čakal, če se bomo res vrnili ob določeni uri.
Konec dober, vse dobro.