Planšarija
Skoraj smo na začetku jeseni – danes je namreč 7. september, leto pa je 1994. Obeta se nam zelo lep dan.
Kot običajno smo se ob sedmih zjutraj odpeljali od doma. Danes gremo proti Gorenjski. V Podnartu bomo zavili levo in se peljali še nekaj časa, dokler nas ne bo ustavila Zidana skala. Prišli smo v KROPO. Kropa leži v razširjeni soteski potoka Kroparica. Od tu naprej ne moreš, lahko greš samo po isti cesti nazaj.
Kropa je staro železarsko naselje. Najstarejša talilna peč, ki so jo odkrili tukaj, izvira iz 13. stoletja. Zadnjo peč so ugasnili ob koncu l9.stoletja. V okviru fužin so delovala težka kladiva na vodni pogon. Žeblji so bili okrog 500 let glavni izdelek teh fužin. Izdelovali so jih v vigenjcu – kovaškem ognjišču – postavljenem v leseno kolibo ob vodnem žlebu s kolesom za pogon meha. Ko smo prišli do vigenjca, je kovač ob zakurjenem ognjišču že koval žeblje. Vsakemu nam jih je potem nekaj podaril. Ti žeblji so bili taki kot tisti, s katerimi podkujejo težke hribovske gojzerje. Ob potoku Kroparica se je vrtelo več kot 50 vodnih koles. Kako je bilo to težko delo opeva pesnik Oton Župančič v pesmi Žebljarska, kjer pravi:
»Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene
od štirih do ene
vodà nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možjé in dekleta in žene,
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni …
/…/
do osmih od treh
žareči žebljì, žebljì v očeh …«
Žeblje so kovali moški in ženske, in ko so odhajali z dela so zaradi vročine in razbeljenega železa imeli občutek, da povsod vidijo samo žeblje.
Šli smo tudi v muzej. Ogled pod strokovnim vodstvom traja dobro uro. Ko je žebljarstvo začelo propadati, so se Kroparji začeli ukvarjati z umetnim kovaštvom. Ko se pelješ skozi Kropo, vidiš skoraj na vsaki hiši kakšen izdelek iz umetnega kovaštva, kar deluje zelo lepo in zanimivo.
Kropa je prometno kar malo odmaknjena. Boljšo avtobusno zvezo imajo z Radovljico, kot pa s Kranjem.
Tako se bomo sedaj tudi mi iz Krope vrnili v Radovljico in šli še v čebelarski muzej. Iz bogatih zbirk je razviden razvoj in pomen čebelarstva v Sloveniji. Največji izvedenec za čebele in čebelarstvo je bil pri nas v 18. stol. Anton Janša.
Radovljica je zelo zanimiv kraj, vendar jo bomo opisali kdaj drugič. Za zdaj naj povem le to, da se v Radovljici združita Sava Dolinka in Sava Bohinjka in tečeta naprej pod skupnim imenom SAVA.
Sedaj se bomo odpeljali naprej skozi Lesce. Nad Bledom bomo zavili desno, malo se bomo povzpeli čez Gorje in Zasip in se pripeljali do ŠPORT HOTELA na POKLJUKI. V hotelu imamo naročeno kosilo.
Po kosilu se bomo še nekoliko sprehodili po stezah okrog hotela, potem pa se bomo odpeljali po Pokljuki do Rudnega polja. Tako se imenuje po številnih rudnih jamah, ki so ostale iz časov, ko so kopali rjavi železovec ali bobovec za preproste fužine v Bohinju. Pripeljali se bomo skoraj čisto do planine USKOVNICA. Na primernem prostoru bo avtobus parkiral, mi pa se bomo peš podali preko majhnega jarka, ki služi za parkirišče za osebne avtomobile. In še čisto malo pa je pred nami planinska koča na Uskovnici. Ta planina je sodila med večja pastirska naselja. Okupatorji so leta 1944 požgali večino stanov in hlevov. Bohinjci so jih po vojni na novo zgradili.
Pastirji pasejo živino spomladi v bližini vasi, potem pa jo počasi prestavijo na višje planine. Zadnje čase organizirajo planinsko pašo za več vasi skupaj na tistih planinah, kjer so obširnejši pašniki.
Lepo vreme in travnate planine, vse to nam je nudilo čudovit užitek. Če nas ne bi čakal avtobus, bi se lahko peš podali navzdol. Čez planino Blatca in nad Studorjem bi prišli v Staro Fužino. V gostilni Mihovc bi si ogledali zanimivo staro glasbeno omaro. Vas Stara Fužina je dobila ime po fužinarstvu. O tem priča Zoisov grad, nekdanja last mecena slovenske kulture
in zadnjega posestnika bohinjskih fužin. Vseeno pa smo z užitkom sedli v avtobus in šofer Jože nas je spet čez Rudno polje odpeljal do Šport hotela.
Sedaj pa bomo šli v dolino po drugi poti. Peljali bomo pod Gorjušami, ki so znane po izdelavi pip, imenovanih čedre. Čedre so prodajali po srednji Evropi in po vsej Dalmaciji. Sedaj pa še skozi ovinkasto in ozko Jereko, pa še skozi Staro Fužino in bomo na ravnem. Pozdravili bomo še štiri srčne može, ki so prvi prišli na Triglav.
Od Bohinjskega jezera se bomo peljali še mimo Blejskega jezera. Tam si bomo v kavarni privoščili še dobro blejsko rezino in kavo, potem pa še dobro uro in pol vožnje pa bomo doma.