Na današnjem izletu, ki je bil 10. oktobra 2002 smo se odpeljali ogledat PTUJ in njegovo okolico. Ptujsko polje leži med Slovenskimi goricami in Halozami.
Iz izkopanin, od katerih smo si potem en del bolj natančno ogledali, je razvidno, da je bilo območje okrog Ptuja naseljeno že pred štiri tisoč leti. Svoj razcvet je doživljalo v času Rimljanov. Že pred Rimljani se je naselje imenovalo Poetovia in to ime so ohranili tudi Rimljani. Naselili so se ob jantarjevi poti, ki je potekala od Baltika do Jadranskega morja. Ko se je na desnem bregu Drave utrdil legijski tabor Rimljanov, je na levem bregu še obstajala stara naselbina. O tem priča tudi dvojnost vodovoda. En del je namreč potekal izpod Pohorja, ta je bil za desni breg, za Rimljane, in drugi del, ki je potekal izpod Vurberka, po dolini reke Rogoznice, ta pa je bil za levi breg , za staro naselbino. Oba dela mesta je povezoval kamniti most čez Dravo.
V srednjem veku se je začel Ptuj razvijati pod grajskim gričem. Prvotni grad na vrhu griča je bil že v razvalinah, ko ga je v 12. stoletju dal na novo postaviti Salzburški škof Konrad I. Takrat so namreč imeli Ptuj v lasti Salzburški škofje. Lastniki so se menjavali. V 15. stol. so razvoj mesta ovirale vojne z Madžari, ki so zavzeli Ptuj in mu nekaj časa vladali. Potem so ga predali Habsburžanom. Takrat so mestu grozili turški vpadi, zato so ga Habsburžani močno utrdili. Nastala je velika bastija, utrdba na enem koncu mesta, na drugem pa Dravski stolp ali Vodni stolp, ki smo ga videli pri prehodu preko Drave. Zadnji lastniki gradu so bili Herbersteini, ki so bili tukaj preko 300 let, vse do konca druge svetovne vojne.
Tudi Slovani, ki so prišli v te kraje v 6. stoletju, so se ustavili tukaj. Tu je bila postojanka SAMOVE države, knez Kocelj je imel v lasti eno tretjino mesta, dokler ni izginil v frankovskih ječah.
Nekaj starih zanimivih stavb in cerkev sv. Jurija, ki je bila zgrajena na mestu starokrščanske bazilike iz četrtega stoletja, smo videli na našem obhodu skozi stari del mesta.
Ni čisto pravi vrstni red , kako smo si ogledovali mesto, vseeno bom zdaj opisala Hajdino, še prej moramo najti Zgornji breg.
Tukaj v okolici Ptuja so odkrili 5 svetišč boga Mitre. Za oglede je urejeno dvoje svetišč, to je Mitrej III, ki so ga odkrili leta 1913, tega smo si šli ogledat. Nekaj let prej so odkrili Mitrej na Spodnji Hajdini in ga poimenovali Mitrej I.
Bog Mitra je bil arijski bog svetlobe, luči in resnice, poosebljal je spopad med dobrim in zlom. Njegov kult je bil podoben krščanstvu. Čaščenje tega boga se je razširilo predvsem med vojaki v Perziji in od tam se je preneslo preko Rima do Germanije in Britanije. Ker so se vojaki ustavljali tudi na poteh preko naših ozemelj, so si tu zgradili svetišča.
Ob odkritju Mitreja I so ga takoj prekrili z zaščitno lopo. Zgrajen naj bi bil v drugem stoletju.
Mitrej III, zgrajen v III stol., je ohranjen pod zaščitno stavbo, ki so jo zgradili takoj naslednje leto po odkritju, to je leta 1914.
Iz ostalih treh mitrejev so posamezni kosi preneseni v muzeje.
Naj še malo opišem mitrej. Navadno je bil pod skritim naravnim previsom, oziroma v jami, ali manjših prostorih s preprostimi klopmi ob vzdolžnih notranjih stenah. Osrednji del prostora je bil žrtvenik z upodobitvijo Mitre, ki ubija bika.
Pri nas v Sloveniji je bilo odkritih 5 mitrejev tukaj v okolici Ptuja, potem še eden v Rožancu pri Črnomlju in v Mitrovi jami na Tržaškem.
Sedaj smo se podali na daljši ogled mesta. Na grad na grajskem griču lahko pridemo peš v l0 minutah in to s parkirišča na Zadružnem trgu, kjer smo parkirali naš avtobus. Rekli smo že, da je bil grič poseljen v tretjem tisočletju pred našim štetjem. V 12. stol. so na temeljih ruševin začeli zidati nov grad, končno sedanjo podobo pa je dobil šele v 17. stol. V gradu so nekatere zbirke Pokrajinskega muzeja.
V muzej v gradu ne bomo šli, ker smo si ga že pred par leti ogledali.
Sedaj lahko pogledamo zunanjost. Z začetka mostu lahko vidimo na desni, to je na levem bregu Drave, Dravski ali Vodni stolp, ki je služil kot obrambni stolp pred Turki. Sedaj je v njem galerija slik slikarja Franceta Miheliča Od stolpa se pride na Minoritski trg do Minoritskega samostana. Cerkev sv. Petra in Pavla, ki je bila sestavni del samostana, je bila med drugo svetovno vojno bombardirana.
V knjigi, iz katere sem prenašala podatke je, pisalo, da je na mestu cerkvene ladje sedaj pošta. Ko smo prišli na Minoritski trg in si ogledovali prostor, kjer stoji cerkev, nismo nikjer videli pošte, oziroma smo videli pošto kar precej daleč v naslednji ulici. Neki gospod, ki nas je opazoval, kako nekaj iščemo in ugotavljamo, nam je povedal, da je cerkev že toliko popravljena, da so pošto že izselili.
Tako si lahko kar v zadregi, če trdiš nekaj, kar ni res, to pa zato , ker nisem bila na tekočem, kaj se v kraju dogaja.
Vsega si nismo mogli ogledati. Na drugi strani mostu smo šli v Cankarjevo ulico. Na začetku je bil mestni špital, ki je bil ustanovljen leta 1315. Po Cankarjevi ulici smo prišli na Prešernovo ulico. Šli smo do Malega gradu, kjer je knjižnica. Na koncu Prešernove ulice je na Muzejskem trgu DOMINIKANSKI SAMOSTAN. V 13. stol. je vdova Friderika III Ptujskega podarila dominikanskim redovnikom zemljišče. Že leto dni pozneje so se v delno zgrajeni samostan vselili menihi iz Brež na Koroškem. Ukvarjali so se s pridiganjem, gospodarstvom in šolstvom. Imeli so bogato knjižnico. Tukaj so živeli do Jožefinske reforme, ko so bili razpuščeni vsi samostani. V stavbi so se potem nastanili vojaki in obrtniki. Leta 1926 je samostan kupila občina in v njem uredila muzej.
Vrnili smo se po Prešernovi cesti in prišli na Mestni trg. Ustavili smo se pred ORFEJEVIM spomenikom, ki stoji še tam, kjer so ga našli. To je 5m visok nagrobnik, ki so ga v drugem stoletju postavili ptujskemu meščanu Marku Avreliju Veru in je največji iz enega kosa izklesan rimski spomenik.
V srednjem veku so ta spomenik uporabljali kot pranger – sramotilni steber.
Mestni stolp je srednjeveškega izvora. Po legi je to osrednja stavba na trgu. Vzačetku 19. stol. je dal mestni kurat vzidati v njegovo podnožje rimske nagrobnike in spomenike in tako ustvaril lapidarij na prostem.
Za stolpom je cerkev sv. Jurija. Domnevajo, da je na tem mestu že v 4.stol. stala starokrščanska bazilika. Dokazana gradbena zgodovina te proštijske cerkve se začenja v prvi polovici 12. stol.
Skoraj bi pozabila opisati tradicijo, ki je še vedno živa, to so v predpustnem času koranti ali kurenti, to so tradicionalne pustne maske in prav kurenti so najbolj znane starodavne maske. Tradicija je še vedno živa in v predpustnem času lahko srečamo razigrane kurente tako v oddaljenih vaseh Ptujskega polja in Haloz, kakor v samem mestu Ptuju. Njihova pojava in ples, ki mu dajejo ritem na pasu obešeni kravji zvonci, sta impresivna, skoraj grozljiva.
Tu so doma še druge maske, kot so orači, rusa, ploharji, njihov pomen in vsebina sta povezana s prebujanjem pomladi. Na pustno soboto in nedeljo je na Ptuju kurentovanje s sprevodom tradicionalnih mask.
S Slovenskega trga smo šli po Slomškovi ulici in tam nekje zavili proti železniški postaji. Zapustili smo Ptuj in se z našim avtobusom odpeljali proti Slovenskim goricam. Naša naslednja postaja bo SVETA TROJICA.
Desno je odcep za Destrnik in Vitomarce. Ko se bomo vračali od Svete Trojice, bomo zavili na to cesto in bomo šli na kosilo. Ta cesta se odcepi v Trnovski vasi ali sv. Bolfenku v Slovenskih goricah. Tukaj je na električnem drogu gnezdo bele štorklje.
Sedaj smo šli skozi BIŠ. Desno je v gozdičku kolonija 142 gnezd sivih čapelj. Odrasla siva čaplja tehta en kilogram in tričetrt in je dolga 91cm. Je pepelnato siva, z izjemo bele glave in nekaj črnega perja po trupu, spodaj je bela. Naseli se ob vodi, gnezdi pa na drevju. Te čaplje živijo v Evropi, Aziji, Indiji in Afriki. Marsikatera čaplja iz Srednje Evrope prezimi doma, večina jih pa odpotuje, celo do južne Afrike. Dnevno poje okrog 40dkg hrane, predvsem ribe, lovi pa tudi miši in žabe.
Ob izviru Biškega potoka je največje rastišče močvirskega tulipana.
Pred nami je SVETA TROJICA. Cerkev stoji na griču, ki se imenuje Porčki vrh. Kraj se je od leta 1952 do 1992 imenoval Gradišče v Slovenskih goricah. V glavnem so cerkev zidali sami domačini in to sedem let. Potem so jo prevzeli redovniki avguštinci iz Radgone in kasneje zgradili še samostan. Zaradi slabih finančnih razmer so avguštinci leta 1811 samostan zapustili. Po 40 letih so ga prevzeli frančiškani, ki ga še vedno oskrbujejo.
Pod gričem je akumulacijsko jezero, ki je nastalo okrog leta 1960 in meri 45ha. Ob jezeru je postavljena trioglata kapelica, od nje do cerkve vodijo stopnice. V preteklosti so stopnice služile romarjem, ki so romali k sv. Trojici. Po toliko letih so bile popolnoma dotrajane, zato je Turistično društvo s pomočjo občine popolnoma obnovilo stopnice, da sedaj sijejo v vsej svoji lepoti.
V samostanu smo najavljeni, da nam bodo odprli vrata. Sprejel nas je frančiškan pater Jure Dolenc, ki je v svojih otroških letih živel na Lavrici. Snidenje je bilo zelo prisrčno, posebno z dvema gospema, pri katerih se je Jure z dvema bratoma veliko zadrževal.
Poleg cerkve nam je razkazal še knjižnico, v kateri hranijo zelo stare knjige, med drugim je ena stara 600 let. Od Jureta smo se poslovili in se odpeljali v Drbetince na kosilo. Po kosilu smo se odpeljali v ZAVRH do Maistrovega razglednega stolpa, od koder je prekrasen razgled na Slovenske gorice od Pohorja do Madžarskih ravnic. V Zavrhu je spominska soba generala Maistra, ki se je po prvi svetovni vojni rad vračal sem in pesnil svoje pesmi.
Mrak je že legal na razgledni stolp, zato je bilo kar pametno, da smo počasi zapustili Slovenske gorice in se odpeljali proti domu.