Ljubljansko barje
To sicer ni bil naš prvi izlet, le začeli smo ga nekako najbližje domačemu kraju.
l4. oktobra l998 smo se z Lavrice odpeljali proti Ljubljani. V Rudniku smo zavili na levo na Peruzzijevo cesto in se peljali v ČRNO VAS.
Ko smo prečkali Ižansko cesto, smo kmalu zagledali Plečnikovo cerkev Sv. Mihaela v Črni vasi. Zgrajena je bila med letoma 1937 in 1938 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Načrtoval jo je za svojega nečaka, ki je bil duhovnik. Cerkev je dvignjena v nadstropje, pod njim je bivališče. Stavba je skoraj v celoti lesena. Ima značilen zvonik na preslico.
Ogled notranjosti cerkve je mogoč le po predhodni prijavi. Lahko pa izstopite in si na kratko ogledate zanimivo stopnišče in vhod.
Sedaj bomo nadaljevali pot skozi ČRNO VAS. To je najstarejše naselje na Ljubljanskem barju. Kraj je nastal po letu l830 kot kmečka kolonija. Hiše so ob obeh straneh ceste. So na koleh – na lesenih pilotih. Po črni barvi deloma osušene barjanske zemlje je kraj dobil svoje ime.
Še vedno se vozimo po LJUBLJANSKEM BARJU, ki obsega 16.000 ha. Obsega področje od Vrhnike do Pijave gorice in do Polhograjskega hribovja ter Golovca.
Če gremo iz Babne gorice na Ig, rečemo, da gremo čez Mah, ali pa čez Morost.
Proti koncu zadnje ledene dobe je bilo tukaj obsežno, a plitvo jezero. Sredi drugega tisočletja pred našim štetjem se je začelo jezero spreminjati v visoko barje. V naravno podobo barja so začeli posegati Rimljani, ki so predvsem zaradi prometa regulirali Ljubljanico. Gradili so ceste tudi preko Barja, imenovane vicinalne poti. Ena teh poti je potekala od Babne gorice do Kremence. Zgrajena je na posebnem rešetu, ki je preprečevalo posedanje cestišča v barje.
Po koncu rimske dobe je barje spet postajalo močvirje in rimska cesta pri Babni gorici je polagoma izginila v šoti.
V 18. stoletju so se začela osuševalna dela in po načrtih jezuita Gabrijela Gruberja so izkopali znani GRUBERJEV kanal. Poglobili so Ljubljanico in izkopali večje in manjše kanale, vendar Barja le niso mogli popolnoma izsušiti.
Šoto pa so prebivalci Barja uporabljali za kurjavo, vendar pa je rezanje šote povzročilo izginjanje nekdaj bogatega rastlinstva in živalstva, zato so ga prepovedali. Samo v okolici BEVK je še nekaj ostankov pravega šotnega Barja.
Leta 1875 so pri arheološkem izkopavanju blizu Iga našli prisotnost kolišč na Ljubljanskem barju. Do takrat so mislili, da so kolišča obstojala le ob švicarskih jezerih.
Geološki zavod Slovenije je z vrtino, ki jo je napravil v Črni vasi, dognal, da segajo usedline 117 metrov globoko in se šele tam začne skalnato dno.
Spomladi leta 2002 pa so odkrili 5200 let staro kolo. To je najstarejše odkrito kolo na svetu. Leta 2012 so končali s konzervacijo, leta 2014 pa so ga predstavili javnosti.
Sedaj so bila Ižanska kolišča razglašena za spomenik državnega pomena.
Čez Barje smo se od Dolenjske ceste peljali naravnost skozi Črno vas in še skozi LIPE in prišli smo v PODPEČ. Še z dveh strani bi lahko prišli v Podpeč – z Ižanske strani skozi Tomišelj in Jezero, ali pa z druge strani skozi Vnanje in Notranje gorice.
PODPEČ leži med vznožjem Krima in Ljubljanico, ki se tu povsem približa robu Barja. V pobočju hriba Sv. Ana je kamnolom s podpeškim marmorjem. Tega so uporabljali že Rimljani pri gradnji Emone, v novejšem času pa pri gradnji Univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Sedaj bomo šli skozi nekaj vasi do BOROVNICE. To je manjši industrijski kraj ob robu
Ljubljanskega barja. Čez dolino so leta 1857 postavili 500 metrov dolg in 48 metrov visok zidan železniški viadukt. Med drugo svetovno vojno so ga zavezniška letala leta 1944 bombardirala in porušila. Na most spominja delno ohranjen steber.
Iz Borovnice se gre lahko v PEKEL. Iz Borovnice do Doma v Peklu je 3 km, če se podamo peš skozi sotesko pa bomo za pot porabili dve uri. Skozi sotesko je speljana zavarovana pot, ki je ponekod zelo zahtevna in primerna samo za izkušene planince! Soteska je znana po petih večjih slapovih in številnih brzicah. Poleg slapov pa je v soteski zanimivo tudi rastlinstvo. Tukaj uspeva kranjski jeglič.
Iz Borovnice je še 7 km do BISTRE. Tukaj je bil najprej kartuzijanski samostan. Od leta 1951 so tukaj zbirke Tehniškega muzeja Slovenije. V stavbi nad vodo je prometni del, žaga venecijanka, žitni mlin. V zbirki je tudi Sorževa kovačija iz Polžev, ker jim je povodenj uničila kovačijo. V gradu je še lovska, tekstilna, ribiška in še kakšna razstava.
Po 4.5 km bomo prišli na glavno cesto. Prišli bomo v kraj, ki je bil prometno križišče, kraj za pretovarjanje blaga, ki je prišlo po Savi in Ljubljanici. Po antični pripovedki je tudi Jazon s svojimi argonavti moral tukaj izstopiti iz svoje 50 veslaste barke in jo peš prenesti do Vipave, ali še celo do morja. To je VRHNIKA, rojstni kraj pisatelja Ivana Cankarja. Na Klancu pod Tičnico je prenovljena njegova rojstna hiša. V njej je spominski muzej z dokumenti iz pisateljevega življenja in dela.
Pod kraškim robom ob Vrhniki je več kot 12 manjših in večjih kraških izvirov reke Ljubljanice.
Od Vrhnike naprej je LOGATEC. Zanimiv je skoraj 2 km dolg dvovrstni lipov drevored iz časa Marije Terezije, imenovan Napoleonove lipe. Žal so bile ob žledolomu leta 2014 poškodovane do te mere, da so jih dve leti kasneje odstranili in v drevoredu zasadili 195 nadomestnih dreves.
V južnem delu mesta Gorenji Logatec je ob cesti renesančna graščina. Dvorec je bil sedež Logaškega gospostva. V rimskih časih je bil Logatec postojanka in del obrambnega sistema ob cesti iz Ogleja čez Hrušico v Emono.
Pri odcepu bomo zavili desno in po 35. minutah prišli v ŽIRI, ki jih sestavlja 5 nekdanjih vasi. Pred drugo svetovno vojno se je v Žireh razširila čevljarska obrt, ki se je specializirala za izdelovanje planinskih čevljev. Iz te obrti je nastalo sodobno podjetje Alpina Žiri.
V Žireh je tradicionalno tudi čipkarstvo.
V kraju je velika dvostolpna cerkev svetega Martina. Zgrajena je bila v letih1906 do 1912 po načrtih Dunajčana A. Webra, ki je bil učitelj Jožeta Plečnika.
V svojem prospektu pravijo Žirovci o sebi: »Oj, mi smo pa iz Žirov doma, v prelepi dolini na koncu sveta.« Seveda to ni res, le kraj se začenja z zadnjo črko abecede.
Iz Žirov pelje pot v dolino mimo Trebije, Gorenje vasi, mimo Tavčarjevega dvorca Visoko do Škofje Loke.
Ogled Škofje Loke bomo pustili za kdaj drugič. Skozi primestno naselje Puštal se bomo peljali mimo Puštalskega gradu proti SORI. Tam bomo zavili navzgor in ob vodi Ločnici, ki teče v dolino, prišli na Katarino ali Topol.
V gostilni pri Dobnikarju bomo ob poznem kosilu zaključili naš zanimiv izlet in se vrnili domov.