Za ta izlet smo malo počakali, da bi minil tisti čas, ko burja običajno najbolj piha. Pravijo, da piha 42 dni v letu, od tega 30 dni v letu zelo močno. Mogoče je že izpolnila svoj plan in bomo imeli mir pred njo. Pa še malo za hrbet ji bomo prišli, da nas ne bo dobila na glavni cesti.
Tako smo se na ta izlet podali 17. junija 2003.
Kot običajno smo se ob sedmih zjutraj odpeljali z Lavrice proti Ljubljani, se vključili na obvoznico in se peljali proti Logatcu, od tam naprej proti Godoviču, od tam naprej pa na levo proti Črnemu vrhu nad Idrijo in do COLA. Tam se cesta prevesi proti Ajdovščini, mi pa smo nadaljevali pot tu zgoraj po GORI proti Predmeji.
Z našim opisom stopimo malo nazaj do Črnega vrha. Ob robu naselja je hotel Bor. Včasih je bilo tukaj smučišče, urejene so bile tekaške proge in lepe sprehajalne poti. Sedaj je hotel Bor, ki ga še nekaj preurejajo, določen za dom za ostarele.
COL – tukaj je križišče cest. Na robu naselja so ob cesti v Ajdovščino ostanki gradu Trilek. Sedaj še dobrih 10km pa bomo v Otlici, kjer bo naš prvi postanek za jutranjo kavico. Tukaj je tudi naravna znamenitost, OTLIŠKO OKNO, skozi katerega se vidi Vipava.
Ko smo se spet zbrali pri avtobusu, smo se odpeljali naprej. Naj sedaj najprej povem, da se ves čas od Godoviča naprej vozimo po Trnovskem gozdu. Ta se razprostira od Čepovanskega dola na zahodu, do Nanosa na vzhodu in na jugu proti Vipavi. V preteklosti so v Trnovskem gozdu pridobivali naravni led. K eni ledenici vodi pot iz Predmeje mimo spomenika za zadružnim domom, druga velika ledenica, Paradana, pa je naprej od Predmeje proti Lokvam. Iz teh ledenic so od 40 do 100 kilogramov težke kose ledu nosili na površje in jih ponoči z vozovi vozili v Gorico ali v Trst, kjer so led prodajali mornarjem na ladji. To so delali še celo nekaj časa po drugi svetovni vojni. Ledenica je zavarovana kot naravni rezervat.
Južni rob Trnovskega gozda, kjer nas bo še naprej peljala naša pot, je GORA. Cela Gora je skoraj sam kamen. Legenda pravi, da ko je Bog delal ta košček sveta, je najprej ustvaril morje in Vipavsko dolino – DEŽELO. In se mu je zdelo strašno lepo. Hudič pa mu je ves čas nagajal in valil velike skale v morje. Takrat je namreč morje segalo do Vipavske doline. Voda je narasla in poplavila Deželo. Bog je naročil angelčkom naj odnesejo skale in kamne proti Triglavu, Hudič pa je angelčkom narezal žaklje. Drobno kamenje se je usulo po Krasu, skale, ki so še ostale v žakljih, so se ponoči zvalile ven in ostale na Gori. Ko je Bog videl, kaj hudič dela, ga je tako mahnil, da je zletel skozi skalo in je sedaj tam zadaj v Otliški rebri še danes luknja.
Gora je planota. Povsod so posejane hiše iz kamna, stisnjene v zavetne kote. Gorjani so jih navadno zidali na najgršem svetu zato, da so ohranili tisto fliko prhke prsti, iztrgane gozdu in kamnu. To so Lazki, tipičen izkrčen svet. Rodovi in rodovi Gorjanov so s krampi in železnimi drogovi iz zemlje rili kamne in skale in jih znašali na kupe. Zlagali so jih v gruble ali suhozidce. Danes to predstavlja mogočne likovne stvaritve na prostem.
V prvi svetovni vojni so bili po vsem robu Gore skopani strelski jarki kot tretja obrambna črta soške fronte za vsak primer, če bi popustila obramba na Soči.
Z vseh vetrov so prihajali na goro pastirji, lovci, grajski gozdarji in se naseljevali na GORI. Zanimivi so priimki, po katerih so ugotavljali od kod prihajajo. Pergarji, Lohajnarji so prišli iz nemških dežel, Žontje z Laškega, Pižentje s Francoskega, Bevki, Drekonje s Tolminskega, Velikonje s Trebuše in tako naprej.
Na naši poti smo šli mimo več spominskih obeležij. Na začetku Predmeje je na vrhu brega zidana partizanska grobnica, v kateri leži 367 mladih fantov in deklet – partizanov, ki so padli na Dolu in v bližnji okolici. K tej grobnici smo šli, okrog 100m je oddaljena od ceste.
Naprej smo šli peš do opuščenega hotela, ki ga še vedno imenujejo Albergo. To je bil prvi zadružni dom na Primorskem, zgrajen z udarniškim delom. Krajani so takrat za nagrado dobili mlatilnico, stroj za ličkanje, 2 pluga, plemenskega bika, knjižno omaro in radio.
Do konca druge svetovne vojne se je kraj imenoval DOL, Predmeja je bila samo tisti del, kjer je cesta zavila v gozd, leta 1951 pa se je kraj na prošnjo krajanov preimenoval v PREDMEJO.
Med vojno so bile v vasi požgane skoraj vse hiše. Za hotelom je še en spomenik – v kamen so vklesana imena več kot 50 Dolčanov, ki so med vojno umrli nasilne smrti.
Predmeja je bila že v prejšnjem stoletju pomembna gozdna postojanka, od tukaj so začeli graditi gozdne ceste v Trnovski gozd. Ob gozdarski koči je spomenik Jožefu RESSLU, češkemu gozdarskemu tehniku, lastniku številnih izumov, med drugim je bil izumitelj ladijskega vijaka, tukaj pa je deloval kot gozdar in graditelj gozdnih cest.
Ob Ressljevem spomeniku je tudi spomenik vodi, ki ga je izklesal kipar Marko Pogačnik, kipar, ki s svojimi kamni zdravi zemljo. Ta spomenik so postavili, ko je voda tretjič pritekla na Goro.
Vodo so prvič med prvo svetovno vojno napeljali Avstrijci proti Soški fronti, drugič so jo od izvira Hublja speljali Italijani, tretjič pa že sedaj v Sloveniji. Še vedno pa na Gori uporabljajo tudi kapnice.
Ni pa samo voda tekla mimo Predmeje proti Soški fronti. Tukaj je bila med prvo svetovno vojno iz dveh krajev speljana žičnica, luftpon, in sicer iz Colske strani in z železniške postaje v Ajdovščini. Nekaj temeljev nosilnih stebrov se menda še vidi.
Kraj se je razvil v zimsko športno središče, imajo 40 metrsko Bloudkovo kamnito skakalnico. Imajo smjuke za stat – to so lesene smuči, narejene po originalnih norveških načrtih, kakršne je že več kot pred 100 leti z Norveškega naročil Dolski nadučitelj Čibej in s katerimi se tukajšnja demonstracijska skupina predstavlja doma in po svetu. Škoda, da nismo dobili nikogar, ki bi nam to pokazal.
Mislila sem, da se bomo obrnili nazaj do Cola in se tam odpeljali v Ajdovščino, pa je Jože kar tam pognal skozi naravni tunel in smo mimo Lokavca prišli v dolino.
V Ajdovščini se nismo imeli namena ustavljati, ampak jo bom vseeno malo opisala. Ajdovščina se ponaša z bogato zgodovino. Najstarejšo naselbino so imenovali Ob mrzli reki, to se nanaša na Hubelj. Okrog leta 200 so jo zgradili Rimljani kot obcestno postajo na poti iz Italije v Panonijo in na Balkanski polotok. V 4. stol. je bil zgrajen tabor z obzidjem, imenovan Castra, ki ga je leta 451 porušil Atila, ko je prodiral proti Italiji. Od takrat pa do 16., 17. stoletja o Ajdovščini ni podatka, vse do takrat, ko je bila obnovljena cesta s Hrušico in Colom in ko je bil preko Hublja zgrajen most. Tehniški spomeniki se vežejo v glavnem na vodo kot pogonsko silo mlinov in žag, specifična panoga na tem koncu so bile fužine, prava mojstrovina pa so še nekateri ohranjeni obokani kamniti mostovi.
Iz novejše zgodovine je važen datum 5. maj 1945, ko je bila v Bratinovi dvorani ustanovljena prva slovenska vlada.
HUBELJ. Izvir Hublja je eden izmed najpomembnejših vodnih virov, saj s pitno vodo napaja velik del Vipavske doline, Goriško in del Krasa. Okoli 5km dolg pritok Vipave priteče po strmi grapi izpod Sinjega vrha, kjer izvira iz številnih špranj in lukenj v strmi apnenčevi steni. Znan je po mrzli vodi, temperatura niha med 7 in 8 stopinjami Celzija.
Mimo burje pa vseeno ne moremo. Ta, ki tako rada piha v tej dolini, je bila v zgodovini neposreden vzrok za razpad rimskega cesarstva na dva dela. Septembra leta 394 je divjala bitka med sto tisoč glavo vojsko rimskega cesarja Teodozija in nasprotnikom Evgenijem. Prvi dan so imeli Teodozijevi napadalci, ki so se spuščali iz Hrušice v dolino, strašne izgube, naslednjega dne pa je močna burja podeseterila moč puščic Teodozijeve vojske, Evgenijevi vojski pa je trgala puščice iz rok in jih obračala v lastne vrste. In tako je zmagala Teodozijeva vojska.
Odpeljali smo se še do Vipavskega križa, ki stoji na podolgovatem griču sredi doline, na temeljih prazgodovinskega gradišča in spada med zgodovinsko najzanimivejše kraje Vipavske doline. Je spomeniško zavarovan. V 15. stol. je bil zgrajen grad. Zaradi Benečanov in Turkov je bil obdan z obzidjem. Okrog 250 let je bival v njem rod Attemsov. Zdaj je mirno, skoraj osamelo naselje. Od leta 1637 je tukaj kapucinski samostan s cerkvijo sv. Frančiška. V samostanu je bogata knjižnica. Tu je deloval pridigar Janez Svetokriški. Njegovo pravo ime je bilo Tobija Lionelli.
V programu izleta je bil predviden ogled knjižnice pa je na žalost odpadel, ker ni bilo nobenega zanimanja.
Po krajšem postanku smo se potem odpeljali v Brje. Malo smo se povzpeli po klančku, da smo prišli do Turistične kmetije, kjer smo šli na kosilo.
Po kosilu smo se odpeljali proti Vipavi. Še Vipavo smo si imeli namen ogledati, pa nam vreme ni bilo naklonjeno. Preveč je padal dež. Zelo mi je bilo žal, da si nismo mogli ogledati izvir Vipave, ki izvira iz skale pod steno Skalnice.
Vseeno bom tukaj malo opisala Vipavo in Vipavsko dolino, ki leži na pomembnem prehodu iz Furlanske nižine v osrednjo Slovenijo. Pred 15 milijoni let je bil tukaj plitev zaliv morja. Iz zahoda prodirajo vplivi sredozemskega podnebja, tako je tukaj vegetacijska doba kar dva meseca daljša kot v notranjosti in omogoča rast sredozemskih kultur.
Poseljena je bila že pred Rimljani. Oblastniki so se menjavali – od Oglejskih patriarhov, Goriških grofov do Habsburžanov. Kraji so trpeli zaradi vpadov Benečanov in Turkov. Ob preseljevanju narodov so se tu čez valili Huni, Langobardi in Vzhodni Goti. Slovani, ki so prišli sem v 7. stol., so začeli obnavljati obrambne zidove prazgodovinskih gradišč. Za dolino je značilna kulturna dediščina, to so cerkve in gradovi, ki pa vsi propadajo, razen dvorca Zemono. Nad mestom je vrh strmega hriba slikovita razvalina starega gradu iz 12. stol. V bližini cerkve sv. Štefana je pokopališče, na katerem sta na grobu Lavrinov postavljena dva sarkofaga, ki ju je iz Egipta pripeljal amaterski egiptolog Anton Lavrin.
Za zadnjo, večerno kavo smo se ustavili še na Lomu, potem pa je bila zadnja postaja naša LAVRICA.